'Letos so nam bili datumi, zvezde in nočne more očitno zelo naklonjeni'

Pred začetkom 18. Grossmannovega festivala smo se pogovarjali z vodjo programa, Tomažem Horvatom, in se z njim sprehodili od prvih korakov do polnoletnosti, ki jo festival praznuje z letošnjo edicijo. Organizacija festivala, čeprav butične izvedbe, je zahtevno delo, priprave nanj pa potekajo praktično čez celo leto. Vsako leto znova se ekipa odloča med filmi, ki jih bodo pokazali publiki, in tistimi, ki jih bodo nagradili. Letošnji program bodo obogatile tudi spremljevalne dejavnosti, kot so delavnice, 1. Grossmannov fantastični dvoboj - vinarjev proti kraft pivovarjem, vrača pa se tudi Marš zombijev, ko se po ljutomerskih ulicah sprehodijo zombiji.

Grossmannov festival fantastičnega filma v Ljutomeru že skoraj dve desetletji privablja ljubitelje fantastičnih filmov in grozljivk. Kako vam uspe iz leta v leto pripraviti zanimivejši program, ki privablja tako velika imena tega in drugih žanrov?

Festival bo letos praznoval polnoletnost. Že od samih začetkov ga poganja ista ekipa, z več ali manj istim žarom kot pred osemnajstimi leti, le da zdaj z več izkušnjami, poznanstvi in boljšo prepoznavnostjo festivala. Težko je opisati, koliko truda in lastnih sredstev smo vložili v festival tekom let. Ustanovljen je bil leta 2005 ob stoti obletnici nastanka prvih slovenskih zapisov v Ljutomeru, v časih, ko filmski festivali pri nas še niso bili tako pogosti. Naš cilj pa je že od začetka bil predvajati izključno filme, ki jih sami radi gledamo, torej grozljive, fantastične, kultne in odbite ter privabiti filmske goste, ki jih sami obožujemo. A tukaj smo bili soočeni s kruto realnostjo – kako privabiti znana imena v Slovenijo, ki je popolnoma brez tradicije žanrskih filmov in ki je skoraj nihče ne najde na zemljevidu, in to v kraj, ki ga komaj kdo najde še na zemljevidu v Sloveniji. Zato smo morali biti še posebej iznajdljivi, glasni in izjemno predani našemu cilju.  

A tudi to ni bila težava, saj smo to delali iz veselja, kot pravi ljubitelji filmov. To navdušenje je nekako nalezljivo, vsekakor se pozna pri našem občinstvu, pa tudi med povabljenimi filmskimi gosti. Ravno zaradi tega se zdi, da se občinstvo rado vrača na festival, filmski gostje pa širijo dober glas o naši gostoljubnosti. O tem nenazadnje priča ogromno uvrstitev Grossmannovega festivala na razne lestvice najboljših žanrskih festivalov na svetu, kar je seveda tudi zasluga kvalitetnega filmskega programa. Zaradi vsega tega nam je postalo nekoliko lažje privabiti filmske avtorje, z bolj znanimi in večjimi imeni pa je vedno znova težko. Honorarjev za goste si ne moremo privoščiti, zato moramo biti še posebej prepričljivi. Ponavadi odtehta dober glas o festivalu, ki se vse bolj širi v teh žanrskih krogih, ter neke vrste eksotičnost, ki jo ponuja majhna Slovenija ter še manjši Ljutomer.

Si vodja programa in s tem odgovoren za izbor filmov, ki bodo na festivalu na ogled, in tudi tistih, ki jih na koncu nagradite. Kako poteka ta izbor z vidika vodje programa? Kaj je najtežje v tej vlogi?

Selektorjev filmskega programa nas je več in smo skupaj odgovorni za izbor. Brez te ekipe, med katerimi so vsi izvrstni poznavalci žanrskega filma, festivala prav gotovo ne bi bilo. To so Marko Mehtsun, ki obenem skrbi za oblikovanje spletne strani in knjižice, Miha Mehtsun, ki je tudi urednik in pisec programske knjižice ter zadolžen za vse prevode, tako filmov kot spletnih tekstov in knjižice, Kristijan Paal, ki velja za enciklopedijo filmov na dveh nogah in najbolj kritično oko med nami, Tomislav Glavica je odgovoren za program glasbenih dokumentarcev ter Igor Kernel, ki je zadolžen za mladinski filmski program. Ne smem pozabiti omeniti ekipe, ki vsako leto snuje in organizira naš obsežni spremljevalni program, med katerimi so Borut Horvat, Peter Beznec in Petja Kolenko.

Selekcija poteka vsaj pol leta pred festivalom in v tem času pregledamo na stotine filmov. Med njimi izberemo najboljše po naši presoji, po njihovi morebitni razvpitosti ali pomembnosti za določen žanr. Včasih je bil ta proces kar težaven, a so nam sodobne tehnologije to v veliki meri olajšale. Spletne 'screenerje' novih filmov je zdaj veliko lažje pridobiti, kot je to bilo včasih. Vseeno pa je to dolgotrajen proces, ki nam vzame ogromno prostega časa. Tudi programske sestanke zdaj opravljamo večinoma preko zoom platforme, kar se je v našem primeru izkazalo za zelo učinkovito. Poleg tega se udeležujemo drugih sorodnih festivalov po Evropi, Grossmannov festival je tudi del največje festivalske mreže Melies International Festival Federation, s čemer smo kar na tekočem z novo žanrsko produkcijo.

Filmi se sicer potegujejo za prleške oskarje, naše hude mačke, ki jih vsako leto podeljuje pazljivo izbrana strokovna žirija. Letošnji predsednik žirije za celovečerne filme bo tako kar eden izmed glavnih gostov, režiser Jack Sholder, družbo pa mu bosta delala še italijanski producent in režiser Loris Curci ter slovenski režiser Igor Zupe.  

Letos bosta gosta festivala tudi Robert Englund in Jack Sholder, oba pa bosta prejela tudi vsak svojega hudega mačka. Kako je gostiti tako pomembne goste in kako ste se odločili, da letos povabite in nagradite njiju?  

Robert Englund je ustvaril eno najpomembnejših ikon grozljivk vseh časov. Le kdo ne pozna ožganega obraza Freddyja Kruegerja, njegovih grozečih jeklenih krempljev in umazanega klobuka? Freddy je postal pop kulturni fenomen in mirno ga lahko uvrstimo ob bok Drakule, Frankensteinove pošasti, Jasona Vorheesa, Michaela Myersa in še koga. A za razliko od teh likov je Freddy povezan zgolj z enim igralcem, Robertom Englundom. Seveda ne smemo zanemariti nekaj odličnih filmov iz franšize Nočne more v ulici Brestov, a je ravno Englundova prepričljiva in karizmatična interpretacija tega lika najbolj prispevala k njegovi dolgoživosti in prepoznavnosti.  

Jack Sholder je režiral drugi del iz franšize Nočne more, ki je bil svoj čas tudi zelo kontroverzen. Vsekakor pa mu večina priznava več kot dostojno nadaljevanje odličnega izvirnika Wesa Cravena. Proces privabljanja teh pomembnejših filmskih imen sicer ponavadi traja več let. Roberta Englunda smo denimo prvič povabili že pred približno šestimi leti, prav letos pa so nam bili datumi, zvezde in nočne more očitno zelo naklonjeni. Podobno je bilo pri večini ostalih naših gostov v preteklosti. Ne bom raje omenjal, koga že vse vabimo za naslednja leta...

Kljub svojemu slovesu so taki gostje, vsaj naši, večinoma zelo preprosti, dostopni in nezahtevni. Gostiti te zvezde je za nas pravzaprav največja nagrada. To so naši heroji in vzorniki iz mladosti, ob njihovih filmih smo odraščali, jih občudovali in jih skušali posnemati. Vsak pravi filmski ljubitelj bo vedel, o čem govorim. Ti zvezdniki že po svoji profesiji običajno delijo naše navdušenje nad žanrskim filmom, zato zelo hitro najdemo skupni jezik. In čeprav smo njihovi veliki oboževalci, jih ne tretiramo kot velike zvezde, saj je naš pristop do določene mere zelo domačinjski. Tako se zelo sprostijo in uživajo v atmosferi festivala, kar se prenese na celoten dogodek. Z nekaterimi postanemo celo prijatelji.  

Imate kakšno zanimivo anekdoto, ki je povezana s katerim od znanih gostov?

Ena takih je prigoda z legendarnim Christopherjem Leejem, ki smo ga gostili leta 2011. Nastanili smo ga v bližnjem Dvorcu Jeruzalem s prekrasnim razgledom na prleške vinorodne griče. Sir Lee je bil znan po tem, da se ni dotaknil alkohola. A ga je ob prihodu v naše kraje atmosfera čisto prevzela. Ponudili smo mu najboljše domače buteljke in po dveh, treh kozarcih je začel peti, kmalu smo se mu pri petju pridružili in se vse do večera naposlušali ogromno anekdot iz njegovih filmov, o prijateljstvu s Petrom Cushingom in Ianom Flemingom, o njegovem profesorju J.R.R. Tolkienu, o srečanju s Titom in še druge. Dva dni ga sicer z mačkom ni bilo na spregled, a se je splačalo. In čez tri dni se je spočiti sir Lee že veselo fotografiral z lokalnimi gasilci, ki so se mimo Jeruzalema okajeni vračali z gasilskih iger. Takih anekdot imamo ogromno. Vsekakor moram omeniti še gostovanje legendarnega Rogerja Cormana leta 2008, ki je naš največji vzornik in pravzaprav večini filmarjev, ki smo jih kdaj gostili. Corman, kralj B filma, pri katerem so začeli svoje kariere Jack Nicholoson, James Cameron, Francis F. Coppola, Peter Bogdanovich in praktično ves Hollywood novega vala iz 70-ih, je takrat še isto leto dobil častnega oskarja za življenjsko delo. Govor, ki ga je imel na podelitvi našega častnega hudega mačka v Ljutomeru, pa je bil skoraj identičen tistemu čez nekaj mesecev v Hollywoodu. Marcel Štefančič Jr. je na festivalu vodil odličen pogovor z njim in pred tem celo napisal knjigo o njem v zgolj dveh tednih, Samo Rugelj pa mu jo je v tem času tudi izdal. Čisto po Cormanovih principih. Kultni srbski režiser, naš dragi prijatelj Slobodan Šijan, mu je takrat s solznimi očmi prebral ganljivo posvetilo na zaključni prireditvi in mu podelil naš kipec hudega mačka.  

Kaj ponuja letošnji program? Česa se najbolj veseliš ti?

Za veliko večino filmov iz našega aktualnega programa bo to edina projekcija v Sloveniji. Naš cilj je predstaviti žanrske filme, ki ne pridejo do rednega sporeda naših kinematografov. To so veliko bolj kreativni, divji in provokativni filmi, kot smo jih vajeni na naših platnih, obenem pa tudi žanrsko in geografsko zelo pestri. V našem osrednjem tekmovalnem programu hudih mačkov bomo tako prikazali pet celovečernih filmov. Med njimi so ameriški triler Sledite ji, finska art grozljivka Valjenje, absolutni festivalski hit, divja zombijada Žalost iz Tajvana, irska črna komedija Moj brat je vampir ter španski grozljivi triler Zlotožnost. Izven tekmovalnega programa bomo prikazali še 15 celovečercev, med katerimi izstopajo odlična španska grozljivka Pujska, nemška grozljiva komedija O ti sranje, angleški grozljivi triler Očkova punca in še kaj. Posebej se bomo poklonili tudi stoti obletnici filma Nosferatu, ki ga bo z živo klavirsko spremljavo pospremil skladatelj Mitja Reichenberg. Ne smem pozabiti še odlične retrospektive južnokorejskega žanrskega filma, izvrstnega kratkometražnega programa, glasbenih dokumentarcev ter otroškega filmskega programa. Tu so še predstavitve novih knjig avtorjev, kot so dr. Dejan Ognjanović iz Srbije, Velimir Grgić iz Hrvaške ter domači kultni Peter Mlakar. V strokovnem programu bosta poučevala Jack Sholder in Tomaž Gorkič, filmskega maskiranja se boste lahko učili pri Mateji Naberšnik ter ostrili pogled v delavnici filmske kritike. Vsekakor pa se osebno najbolj veselim ponovnega druženja z ljubitelji in poznavalci tovrstnih filmov, tako z našimi gosti kot z našim zvestim občinstvom.  

Vsako leto predstavite filme domače produkcije. Kako sam ocenjuješ to in kje je ta v primerjavi s tujo? Kdo prednjači v žanru grozljivk?  

Tako je. Kolikor se le da, predstavljamo tudi domače filme, pri čemer iščemo res tiste žanrske, kolikor jih pač je. Pravzaprav smo čisto prvo edicijo festivala posvetili ravno slovenskemu žanrskemu filmu. Ne le to, festival je bil sprva mišljen kot platforma za predstavljanje filmov iz naše lokalne amaterske produkcije, Filmske prakse Plan9 - ki je sproducirala prve slovenske splatter komedije. Tako smo leta 2005 na prvem Grossmanovem festivalu premierno predstavili naš prvi celovečerec Vinopiri: Blutvajnšpricer Saga. Nizko proračunski film o vampirjih, ki pijejo kri zgolj pijanih lokalnih kmetov. In to v nemškem jeziku. Film je režiral Vitomir Kaučič, ki je posnel še dve nadaljevanji. Ponosni smo tudi, da je Tomaž Gorkič pri nas premierno predstavil prvo pravo slovensko grozljivko Idila leta 2015, ki je kasneje osvojila Vesno za najboljši slovenski film. Prav tako smo premierno predstavili njegov naslednji celovečerec Prekletstvo Valburge, letos pa bomo predstavili še njegov najnovejši kratki film Kurentova luna. S tem opusom je Gorkič pravzaprav edini slovenski žanrski režiser. Seveda obstajajo še drugi dobri slovenski žanrski filmi, a prav Gorkič je edini, ki se je zavestno in metodično odločil za žanr grozljivke in tej viziji sledi ne glede na ovire našega okolja. Če je potrebno, posname tudi film brez javnih sredstev in ga povrhu še proda v ničkoliko tujih držav, da si povrne stroške.  

Drugi fenomen je radgonski režiser Vasja Rovšnik, ki bo letos na Grossmannu predstavil nadaljevanje svojega absolutnega lokalnega hita Oto (2018). Film sicer ni tipično žanrski, a smo ga pri nas z veseljem premierno predstavili. Vasja je s svojim filmom na lastno pest organiziral projekcije filma večinoma v naši regiji in sčasoma prodal čez 15.000 kart! Brez distributerjev in kakršnihkoli drugih posrednikov. Mimogrede, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu filma niso sprejeli niti v spremljevalni program. Posnel pa ga je seveda z izključno lastnimi sredstvi. Kot tudi Oto 2, ki ga ne zamudite letos na otvoritvi ljutomerskega dela festivala. A to so le najbolj ambiciozni domači projekti, ki jih vsako leto skušamo prikazati. Vedno več je tudi prav spodobnih kratkih domačih filmov, ki so začeli bolje razumevati žanrske trope in jih uporabljati v svojih nizkoproračunskih produkcijah. Tega še nekaj let nazaj nismo toliko opažali. Seveda upamo, da bo sčasoma temu sledila tudi uradna slovenska filmska produkcija.  

Bogat je tudi spremljevalni festivalski program. Letos se vrača parada zombijev, ki je unikaten dogodek pri nas, zanemarljiv pa ni niti degustacijski del in glasbeni del. Kaj pripravljate za letošnje obiskovalce?

Po dveh sušnih covidnih letih se spremljevalni del festivala res vrača s polno paro. Dobil je celo ime Nočna mora v ulici Vinske trte. A ta prleška nočna mora bo zabavna, saj se bodo na njej predstavljali lokalni vinarji, ki bodo letos celo tekmovali proti kraft pivovarjem, prleška odprta kuhinja, Subverzivna tržnica s ponudbo knjig, stripov, filmov, majic in drugega, živi glasbeni nastopi, karaoke in seveda naša parada zombijev, ki se bo odvila na zaključni dan festivala. Letos jo bo predvodil Zombi marš Pihalnega orkestra Ljutomer, ki bo tako proslavil svojo stoto obletnico obstoja, Citroen klub Slovenije pa bo ponujal panoramski Zombi drive-by po gričih Prlekije... Pa še verjetno nisem naštel vsega. Celoten spremljevalni program festivala vsako leto sicer snuje in organizira naša garaška ekipa v sestavi Boruta Horvata, Petra Bezneca in Petje Kolenko.

Z letošnjim Grossmannom pa pripravljate tudi novost, tako imenovani pločnik zvezd. Koliko imen bo dobilo svoje mesto v Ljutomeru, kdo bo prvi in kako jih boste izbirali v prihodnje?

Projekt Prleški pločnik slavnih je zasnovalo naše društvo in zanj pridobilo sofinanciranje Evropskega sklada za regionalni razvoj ter ministrstva za gospodarstvo. Osnovna ideja je s stilskimi ploščami na Glavnem trgu v Ljutomeru trajno obeležiti vsa slavna filmska imena, ki so v preteklosti obiskala mesto. Začenši z enim največjih sploh - Fritzem Langom, ki je leta 1915 nekaj mesecev živel pri Grossmannovih - do naših preteklih festivalskih gostov, kot so Roger Corman, Christopher Lee, Franco Nero, Udo Kier, Menahem Golan in vse do Roberta Englunda, ki bo kot prvi osebno odkril svojo ploščo. Zaenkrat bo teh stiliziranih plošč enajst, ki pa se bodo predvidoma v naslednjih letih še množile z novimi slavnimi imeni. Opremljena bodo tudi s tehnologijo obogatene resničnosti, ki bo dodatno predstavljala njihove kariere ter bivanje v Prlekiji. Občina Ljutomer in Zaposlitveni center BM sta partnerja pri projektu, arhitekt Gregor Reichenberg je stilsko zasnoval plošče, Kamnoseštvo Ozmec 'pri brtifi' iz Ljutomera pa je izdelalo plošče. 

Festival se sedaj odvija že v dveh mestih, Ljutomeru in Ormožu. Kako ste se odločili za mesto Ormož in kaj se bo dogajalo tam?

Slaba polovica naše ekipe sta čisto prava Ormožanca, tako da je bilo najbrž vprašanje časa. A so zato tudi globlji infrastrukturni razlogi. S širitvijo v Ormož in dodatkom dveh dneh festivala smo namreč pridobili možnost izvedbe razširjenega programa in si povečali občinstvo. Pomanjkanje infrastrukture za izvedbo tovrstnih kompleksnih dogodkov je namreč kroničen problem naših krajev. Ormož je sicer znan po enem najstarejših slovenskih klubov Unterhund, Ljutomer je končno dobil prostor za mlade, vseeno pa celotna Prlekija še zdaj ne premore enega rednega delujočega kina. Kar je ob dejstvu, da je že kar 28 kinematografov vključenih samo v Art kino mrežo Slovenije, kar žalostno. Še posebej za pokrajino, ki velja za zibelko slovenskega filma, kjer se že 18 let odvija mednarodni filmski festival, ki ga redno obiskujejo prenekatere filmske legende in ki celo premore gimnazijo z gledališko-filmskim oddelkom. Težko je vzgajati občinstvo ali nemara naše naslednike, če v celotni Prlekiji ni enega sodobnega kino projektorja (ali DCP), s katerim je sploh možno predvajati najsodobnejše filme. A upamo, da se bo tudi na tem področju začelo počasi premikati. Navsezadnje nas obe sodelujoči občini korektno podpirata in vse bolj razumeta pomen filma in naše filmske kulturne dediščine za prepoznavnost pokrajine. A temu bi morala slediti tudi slovenska kulturna politika, v smislu decentralizacije. Grossmannov festival je edini večji filmski festival (sofinanciran s programskimi sredstvi ministrstva za kulturo), ki je organiziran in izveden izven naše prestolnice. Iniciativa slovenskih filmskih festivalov, v katero je združenih večina domačih festivalov in ki naj bi predstavljala naše interese, je korak v pravo smer. Pogrešamo pa neko konsistentno politiko Slovenskega filmskega centra do te veje filmske industrije, ki postaja vse pomembnejša tudi v turističnem in gospodarskem smislu.