Kdo trdi, da so slovenski filmi negledljivi?

Morda kdo ne ve, a prvi film, posnet na slovenskih tleh, je bil posnet davnega leta 1898, imenuje pa se Razgled po Ljubljani, ki ga je naredil Studio Lumiere. Za prve dejansko slovenske posnetke je potem leta 1905 poskrbel Karol Grossmann, ki je ustvaril dokumentarne posnetke v Ljutomeru in po katerem imamo zdaj tudi festival fantastičnega filma in vina Grossmann, ki se zadnji dve desetletji dogaja v taistem mestu.

Za prvi slovenski igrano dokumentarni film velja nemi film V kraljestvu Zlatoroga, ki ga je leta 1931 posnel Janko Ravnik, z Jožem Čopom na čelu. Za prvi pravi igrani slovenski film pa velja seveda Na svoji zemlji (1948) Franceta Štiglica, ki je pred dvema letoma, ob 70-letnici, doživel digitalno restavracijo. Zagotovo nujnost za vsakega ljubitelja slovenskega filma. Zanimivo je, da se je slovenskega filma, sploh v zadnjih nekaj desetletjih, v prenekateri glavi prijela "zmerljivka", da je depresiven, zamorjen in brezvezen. Morda se ga je ta sloves oprijel v predvsem v 70. in 80. letih, pa do začetka 90. let, ko z redkimi izjemami res ni ponudil posebej pretresljivih stvaritev.

A spet ne smemo biti preveč površni, saj ni dvoma, da si morajo otroci ogledati in poznati slovenske klasike, kot so Kekec (1951) Jožeta Galeta, Ne joči, Peter (1964), Kekčeve ukane (1968), Sreča na vrvici (1977) ali nedavni simpatični Gajin svet. Mladina lahko uživa v klasiki Tistega lepega dne (1962) Franceta Štiglica, Čapovih komedijah Vesna (1953), Ne čakaj na maj (1957) in Naš avto (1962), v mladinski komediji To so gadi (1977) ali v dveh delih Poletja v školjki Tuga Štiglica iz druge polovice 80. let. Tisti, ki prisegajo bolj na art filme, pa zagotovo ne bodo ostali razočarani ob Hladnikovih sodobnih mojstrovinah za tisti čas, kot so Ples v dežju (1961), Sončni krik (1968), Maškarada (1971) ali Ubij me nežno (1979).

Zadeve pa so se v novi državi precej spremenile. Vprašajte le Vincija Anžlovarja, ki je posnel prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji Babica gre na jug (1991), ki je bil mega uspešnica, zdaj pa se mora, ironično, boriti z državnim aparatom, saj je bila filmska produkcija in njeno financiranje povsem ustavljena in ne more v miru dokončati neuradnega nadaljevanja filma Dedek gre na jug z Borisom Cavazzo.

Iz 90. let se sicer velja spomniti odličnega filma Operacija Cartier z Borutom Veselkom, po knjižni predlogi Mihe Mazzinija (Drobtinice), Cavazzovega Predsednika (1992), ki je pred tem ponudil tudi krimi komedijo Trinajstica in grotesko Primer Feliks Langus. Okus za grozljivke nam je po docela propadlih poskusih, kot so bili Morana (1993), Rabljeva freska (1995) in Brezno (1998), precej popravil Tomaž Gorkič, ki je ponudil precej bolj dovršeni in tudi bolj krvavi grozljivki Idila (2015) in Prekletstvo Valburge (2019). Za režiserja Igorja Šterka je bil prelomen poetični film Ekspres, ekspres (1997) z Gregorjem Bakovičem, Damjan Kozole pa je isto leto ponudil boemsko grotesko Stereotip z Magnificom in Tino Gorenjak. Seveda ne gre pozabiti na dramo o odraščanju v Jugoslaviji Outsider (1997) Andreja Košaka, ki je podrl rekorde v gledanosti in bil slovenski kandidat za nominacijo za oskarja. Z več kot 90 tisoč gledalci ostaja šesti najbolje gledani slovenski film v samostojni Sloveniji.

Konec tisočletja si je bilo moč zapomniti tudi po odličnem črno-belem prvencu Janeza Burgerja V leru, kjer smo se prvič srečali tudi z Janom Cvitkovičem, ki je samo dve leti zatem ponudil svoj prvenec Kruh in mleko z izvrstnim, žal že pokojnim, Petrom Musevskim, ter prejel zlatega leva prihodnosti na 58. beneškem filmskem festivalu. Ljubitelji Demolition Group smo uživali tudi v Temnih angelih usode (1999) Saša Podgorška, Miha Hočevar pa je predstavil ljubljansko ulično sceno v Jebiga (2000), Kozole je isto leto ponudil Porno film, Vinci leta 2001 Poker, Vojko Anzeljc Zadnjo večerjo ter Podgoršek Sladke sanje.

Leta 2003 je Branko Đurić Slovence navdušil s komedijo Kajmak in marmelada, saj so ga drli gledat praktično vsi, Metod Pevec je posnel ljubezensko dramo Pod njenim oknom, Kozole pa postregel z bolj resnimi temami v filmih Rezervni deli (begunci) in Delo osvobaja (težave delavskega razreda). Vinko Möderndorfer nam je predstavil slovensko različico Velikega Lebovskega v Predmestju (2004), Kranjčan Mitja Okorn pa nam je s Tu pa tam (2004) pokazal, kako lahko posnameš uspešen film s kopico prijateljev, veliko entuziazma in brez pomoči države.

Največji hit novega tisočletja je prišel s Petelinjim zajtrkom (2007) Marka Naberšnika, ki z več kot 180 tisoč gledalci ostaja tretji najbolje gledani domači film v samostojni Sloveniji , čeprav je dolgo časa vodil. Prehitela sta ga dva filma, in sicer Gremo mi po svoje (2010) Mihe Hočevarja, ki je presegel magično mejo dvesto tisoč gledalcev, na prvo mesto pa se je zavihtela komedija Pr' Hostar (2016) Luke Marčetiča s skoraj 213 tisoč gledalci.

Najbolj gledani film slovenski film Pr' Hostar si lahko ogledate tudi v sklopu slovenskih filmov na VOYO, pa tudi Cvitkovičevo komedijo Šiška Deluxe (2015), v katerem blestita tudi Marko Miladinović in David Furlan, poznana že iz Hočevarjeve komedije Jebiga. Na ogled je tudi že omenjeni tretji najbolj gledani slovenski film Petelinji zajtrk, mladinska drama Posledice (2018) Darka Štanteta s perspektivnima Matejem Zemljičem in Timonom Šturbejem. Pozabiti ne gre na odlično dramo Roka Bička Razredni sovražnik (2013), ki je prejel vesno za najboljši slovenski film, če pa ste za bolj romantične vibracije, pa ne zamudite filma Pot v raj (2014) Barbare Zemljič z Ajdo Smrekar in Klemnom Janežičem, ki se podata na prav posebno potovanje ...