Izganjanje hudiča v svetu pol stoletja pozneje

48-letni režiser David Gordon Green je od neodvisnih filmov v Hollywood odšel pred kakšnimi petnajstimi leti s komedijami tipa Ananas ekspres, Vitez in sitnež ter Otročji varuh, nato zašel v drame, kot so Joe (2013), Manglehorn (2014) in Stronger (2017), v njegovih filmih pa so zaigrali igralci, kot so Seth Rohen, James Franco, Jonah Hill, Nicolas Cage, Al Pacino, Jake Gyllenhaal in drugi. Pred petimi leti se je s producentom Jasonom Blumom dogovoril, da bo zrežiral zaključno trilogijo Noč čarovnic, saj je prvi film luč sveta ugledal leta 2018, naslednji je bil Noč čarovnic mori (2021), lani pa Noč čarovnic se konča.

Green je bolj ali manj uspešno naredil konec franšizi Noč čarovnic, čeprav tovrstni filmi vedno nekako puščajo odprta vrata za kakršen koli morebitni naslednji film. Podobno kupčijo sta Green in Blum očitno naredila tudi v primeru Izganjalca hudiča. Doslej smo namreč bili pri izvirnem filmu iz leta 1973, ki bo letos 26. decembra praznoval abrahama, po romanu Williama Petra Blattyja pa ga je režiral William Friedkin. Original je bil velik uspeh, še danes velja za enega najstrašljivejših filmov vseh časov, hkrati pa bil prvi tovrstni film, ki je bil kadar koli nominiran za oskarja za najboljši film.

Precej manj je bil uspešen drugi del iz leta 1977, s podnaslovom Heretik, čeprav je v njem zaigral Richard Burton, Linda Blair pa je ponovila vlogo Regan, precej bolje je bil sprejet tretji film s podnaslovom Legija, v katerem je zaigral odlični George C. Scott, režiral ga je kar Blatty sam, zaslužil pa je štirikrat toliko, kot so vanj vložili. Nekoliko slabše jo je odnesel Izganjalec hudiča: Na začetku iz leta 2004 Rennyja Harlina, v katerem je zaigral Stellan Skarsgaard, medtem ko je Dominion: Prequel to Exorcist iz leta 2005, ki ga je režiral Paul Schrader (poznan po scenarijih za Scorseseja), na blagajnah povsem pogorel, četudi morda sam film ni bil toliko slab.

Pred nam je tako šesti film Izganjalec hudiča: Vernik, Blum in Green pa sta se dogovorila za trilogijo, saj je naslednji film že napovedan za sredino aprila leta 2025. Novo poglavje nam predstavi zgodbo Victorja Fieldinga (Leslie Odom Jr.), ki po tragični smrti noseče žene sam vzgaja njuno hčerko Angelo (Lidya Jewett). Ko se ta s prijateljico Katherine (Olivia Marcum) opravi v gozd, se za njima izgubijo vse sledi, dokler se tri dni pozneje, po paniki njunih staršev, čudežno ne vrneta, ne da bi točno vedeli, kaj se jima je zgodilo. A je staršem in vsem okoli njuju je jasno, da se je nekaj spremenilo in da so očitno na delu neznane, temne sile.

Sploh sosledje dogodkov vse vpletene pripelje do tega, da je začnejo verjeti, da je na delu sam hudič, četudi je Victor že od ženine smrti naprej, četudi se je prej priporočal bogu, na robu nejevernosti. Kljub temu se nekako pusti prepričati in poišče Chris MacNeil (Ellen Burstyn), ki je zaigrala že v izvirniku pred pol stoletja, mamo hčerke Regan, ki jo je obsedel hudič.

Edina povezava s prvotnim filmom je torej Burstynova, ki svetuje s svojimi izkušnjami in modrostjo, sicer pa so film lepo in politično korektno uravnotežili, četudi so morda grozo in strašljivost, ki jo je imel original, nadomestili z bombastično glasnimi efekti in rezi, ter nekaj poceni "jump scari", ki gledalca skušajo presenetiti z nepredvidljivo hipnostjo trenutka in ne nujno s grozo in resničnim strahom.

Jennifer Nettles, mama Katherine, je morda koga spomnila na mlado Dee Wallace (Tuljenje, E.T. vesoljček), sicer pa je treba pohvaliti igro obeh mladih protagonistk, ki sta se izvrstno vživeli v vlogi s hudičem obsedenih deklet, okoli katerih se vrti druga polovica filma. Nekaj že videnih štosov so kajpak "sneli" iz prvotnega filma, koliko ima to smisla, pa je stvar okusa vsakega posameznika.

Film nas torej skuša prepričati, da je dvojna obsedenost s hudičem tudi dvakrat strašljivejša, a se pri tem žal ušteje, saj mu krepko primanjkuje svežih idej in premalo izkoristi odlično Burstynovo, saj ji je Green podobno hitro in nerodno "porezal krila", kot je to storil že Jamie Lee Curtis v Noč čarovnic mori. MacNeilova tako ne more aktivneje sodelovati pri zadevi, za katero je bila poklicana. Večina likov ne more skriti svoje plehkosti ali se izviti iz primeža klišejskosti, ki jih lahko vidimo ali slišimo v večini modernih grozljivk, seveda predvsem tistih, ki se ukvarjajo s takimi ali drugačnimi obsedenostmi.

Green je sicer naredil domačo nalogo in se je trudil vključiti čim več "korenčkov" iz originala, tudi obrise klavirske teme skladbe Tubular Bells, ki jo je zagrešil takrat 19-letni Mike Oldfield, kar je izvirnik nedvomno postavilo na povsem nov nivo, a mu vse skupaj uspeva le delno. Kot mu tudi ne gre šteti v prid, da konec prav nič ne nakaže, da zlo kljub vsemu ostaja, saj nam raje požuga v smislu, "naj verujemo in rešeni bomo, saj ljubezen premaga vse." Kar je odličen konec za vse, ki verujejo in verjamejo v lepši jutri in v srečno življenje do konca svojih dni. Za vse ostale pa malo manj. Morda lahko s figami v žepu več pričakujemo od novega filma, ki so ga poimenovali The Exorcist: Deceiver, čez dobro leto in pol. Do takrat pa si vsekakor splača znova ogledati originalni film, četudi bo 26. decembra star natanko petdeset let, seveda 132-minutno različico režiserja Friedkina, ki je v večna lovišča žal odšel 7. avgusta letos.