Izganjalci duhov za nove generacije

Ko je v najboljših letih do obisti zguljenih VHS videokaset med nas udaril prvi film Izganjalci duhov (Ghostbusters), ki ga je leta 1984 ponudil Ivan Reitman, smo težko slutili, kaj vse bo to potegnilo za seboj. Po več letih borb je film po scenariju Dana Aykroyda in Harolda Ramisa le ugledal luč sveta in kmalu je postalo jasno, da je bila njuna borba in zavzetost upravičena. Film je stal za takratne čase pregrešnih 30 milijonov zelencev, a je v blagajne kinodvoran prinesel desetkrat toliko.

Izvrstna mešanica komedije in nadnaravnega dogajanja, križanega z (za tisti čas sploh) izvrstnimi posebnimi efekti, je bila pravi magnet za gledalce, za povrh pa se izvirnik ponaša tudi z odlično zgodbo in odličnimi igralskimi kreacijami. Poleg Aykroyda je bila to odskočna deska za Billa Murraya, ki mu je kljub temu, da je bil s svojimi zvezdniškimi muhami (ne)slavno težak soigralec, uspelo ustvariti nepozabni lik dr. Petra Venkmana, ki ga je težko pozabiti. Za dobro mero sta imela v izvirniku pomembni vlogi tudi Sigourney Weaver, ki je film posnela med prvim in drugim Osmim potnikom in smeško Rick Moranis. Vse ostalo je zgodovina. Vzklik ZUUL, gospodar pekla Gozer in velikanski marshmallow mož pa so se zapisali v popularno zgodovino.

Po dokaj uspešnem nadaljevanju leta 1989 se je dolgo časa govorilo o tretjem delu filma, a so se producenti po dobri četrtini stoletja odločili, da raje naredijo t. i. reboot (ponovni zagon), kar pomeni, da so prvo zgodbo priredili sodobnemu času in v vodilne vloge postavili izganjalke duhov. Četudi je bil film izpred petih let ena večjih polomij v zadnjem desetletju, so si stari oboževalci zagotovo na skrivaj želeli, da bi dočakali pravo nadaljevanje. To se jim je zdaj nekako uresničilo v filmu Izganjalci duhov: Zapuščina. V njem družina pokojnega Egona Spenglerja, sploh njegova vnukinja Phoebe (odlična Mckenna Grace), začno odkrivati, kaj se je pravzaprav dogajalo desetletja nazaj. Ko jim pridejo pod roke stare napravice, s katerimi so njihovi predniki preganjali duhove, postane jasno, da se duhovi še niso povsem pomirili in se bo potrebno spoprijeti s potomci Slimerja in njegove druščine. Ko v stari skalni pečini obudijo še samega Gozerja, gospodarja podzemlja v ženski podobi, postanejo stvari resne in jih lahko premagajo samo pravi izganjalci duhov.

In ko že kaže, da se bodo zadeve izšle v prid temnih sil, se mami Callie (Carrie Coon) in učitelju, ki ga uprizarja stari znanec Paul Rudd ter njeni hčerki Phoebe in prijateljem pridruži stara garda, saj jim na pomoč priskočijo Stantz, Venkman, Winston in celo Spengler, četudi ne v fizični obliki. Da je pred nami boj epskih proporcev, ni treba poudarjati, zaključek filma pa vas lahko navduši ali pač pusti hladne. Pravzaprav so primerjave na tem mestu nehvaležne, saj je preprosto nemogoče, da bi katero koli nadaljevanje lahko preseglo izvirnik, po drugi stran pa se je Jason Reitman, sin režiserja Ivana Reitmana, ki je režiral prva dva filma, potrudil po svojih najboljših močeh, da je posnel film, ki skuša čimbolj slediti duhu izvirnika.

Ta po eni strani ne razočara starih privržencev, ki bržčas znajo prva dva filma na pamet, po drugi strani pa na lep retro način predstavi stare "igračke", duhove in tudi legendarni avto, kar najbrž tudi novincev ne bo pustilo ravnodušnih. Za povrhu lahko v cameo vlogah (manjše vloge) vidimo Annie Potts, ki je igrala Janine v izvirniku in tudi Weaverjeva v vlogi Dane, a za slednjo je treba počakati polovico odjavne špice. Za tretji zaključek pa je treba počakati čisto do samega konca vseh zaključnih napisov. Če ne drugo, gre za spodoben praznični film, ki vas bo popeljal v preteklost, mlajše generacije pa morda spodbudil, da si bodo zaželele ogleda starejših dveh filmov, ki sta neposredna krivca za pričujočo stvaritev in sta brez dvoma več kot vredna ogleda.