Faketa Salihbegović, ki v Ja, Chef! igra Šefiko: V Ljubljani se počutim izjemno dobro

Faketa Salihbegović Avdagić je priznana bosanska igralka, ki ima za seboj bogato kariero. Pohvali se lahko z delom v teatru, na radiu, televiziji in filmu. Sodelovala je z oskarjem nagrajenim režiserjem Danisom Tanovićem in z njim dvakrat obiskala Berlinale. Snemala je v Siriji, na Švedskem in zdaj v Sloveniji. Pridružila se je ekipi trenutno najbolj vroče humoristične serije na naših tleh, seriji Ja, Chef!, v kateri je glavno vlogo prevzel Jurij Zrnec. Prav z njim se je Faketa izjemno dobro ujela, saj imata prav njuna lika najbolj tesen odnos v seriji. Sicer koleričen chef samo Šefiki prizna svoje napake in ji potoži, ko mu kaj ne gre tako, kot si je zamislil, ona pa je tista, ki poskrbi, da se nadarjeni chef pomiri in vrne v prave tirnice.

A dovolj o seriji. Spoznajte Faketo, izjemno simpatično, zgovorno in nasmejano igralko, ki je zadnje mesece nenehno razpeta med Bosno in Slovenijo. Tri dni tu, tri dni tam. "Moje življenje je trenutno na štirih kolesih!" pove Faketa v smehu, medtem ko z njo in njenim možem na setu serije pijemo kavo. Ob srkanju toplega napitka nam je igralka povedala, kako poteka snemanje serije in kako se počuti v Sloveniji.

Kako je na snemanju serije Ja, Chef? Kako se počutite s to ekipo?

Super je. Super smo se povezali. Počutim se, kot da smo mušketirji – vsi za enega, eden za vse. Na snemanju je vedno izjemno dobro ozračje. En drugemu pomagamo s šalami, vedno se super zabavamo. Samo v takšnem okolju se lahko tako zabava in snema dobro komedijo. Mislim pa, da se ta naša energija zagotovo čuti tudi na malih zaslonih.

Čuti se! Kot gledalka lahko potrdim, da se čuti, da se lepo razumete ... Kako daleč ste zdaj s snemanjem?

Zdaj smo že naprej od druge sezone, ki jo lahko zdaj gledate na VOYO.

Ste pogledali prvo sezono?

Ja, pogledala sem prvih pet epizod. Lahko potrdim, da je serija čudovita! (smeh)

Zdi se, da ste presenečeni! (smeh)

Ja, seveda malo me je presenetilo. Serija je videti odlično, res sem navdušena. Sinu sem rekla, naj si tudi on pogleda kakšno epizodo in je rekel, da sicer nič ne razume slovensko, a se je vseeno zelo zabaval in smejal ob gledanju. (smeh) Rekel je, da je zelo pozitivna serija in da je tudi on občutil, da se izjemno zabavamo med snemanjem.

Kako se sicer počutite v slovenski ekipi?

Lahko vam rečem, da so moji sodelavci krasni ljudje. Od Jureta Zrneca do Mateja Puca, do Jerneja, Klemna ... Uf, da ne bom na koga pozabila. Ekipa kuharjev in jaz med njimi kot edina ženska v kuhinji smo se našli kot prava ekipa. Med njimi se počutim tako sproščeno, počutim se, kot da bi bila doma. Kolegom v Bosni sem govorila, kako lepo delamo, kako sem popolnoma osvobojena. Tu smo res eden za vse in vsi za enega. Takšne energije že dolgo nisem doživela, res je čudovito. Ni vedno nujno, da bi se med soigralci rodila takšna kemija, takšna energija. Tu pa že komaj čakamo, da se zjutraj spet vidimo in začnemo delati. Postali smo res dobri prijatelji.

Kako blizu vam je slovenščina?

Tak' tak'! (smeh) Na začetku, ko sem brala scenarij, sem prevajala vsako besedo posebej in sem rabila res veliko časa, da sem predelala ves scenarij. Ampak tako kot z vsakim drugim jezikom, ko si z njim okrožen, sem tudi slovenščino hitro usvojila. Veliko razumem, je pa res, da ko začnejo sodelavci preveč hitro govoriti, mi ni nič jasno. Ampak ja, v seriji se od mene niti ne zahteva, da bi govorila slovensko, moj lik govori v mojem maternem jeziku, zato mi je tu olajšana situacija. Včasih pa tudi Šefika (Faketin lik, op. a.) v govor vrže vmes kakšno slovensko. Tudi ona se trudi. (smeh) Nam pa jezik vsekakor ni ovira, da se ne bi dobro zabavali na snemanju serije.

Kakšni ste vi v primerjavi s Šefiko, sta si kaj podobni ali sta si v čem drugačni?

Kako bi rekla. Vsakemu liku mi igralci dajemo sebe. Po nekaterih stvareh sem ji podobna, seveda, saj je Šefika zelo materinska do drugih ljudi, rada še pošali in vedno nudi ramo za tolažbo, če jo kdo potrebuje. Ustvarili smo lep odnos med Šefiko in chefom Bohincem, z Zrnecem sva to naredila na svoj način. Bohinc in Šefika sta najboljša prijatelja, stojita si ob strani. On je njej priskrbel službo, ona njemu pomaga, ko se on znajde v neki neprijetni situaciji. Šefika je ta, ki Bohinca razume in mu pripravi domačo paradižnikovo juho, ko je poklapan.

Kako se spominjate prvega klica, ko so vam ponudili vlogo Šefike?

Moja agentka me je poklicala in povedala, da obstaja možnost, da bi snemala v Sloveniji. Takrat mi je poslala besedilo in me prosila, da vlogo posnamem, da jo bo ona posneto poslala v Ljubljano. Takrat sem imela grozno gnečo – snemala sem film, delala v teatru in sem nekako komaj uspela najti trenutek, da še to posnamem. Ko sem video na hitro posnela, sem to poslala agentki in rekla, okej, to je za menoj. Sem pa po tihem vseeno upala, da to vlogo dobim prav jaz. Potem je minilo nekaj tednov in prišla je korona. Vse se je ustavilo in smo mislili, da iz tega ne bo nič. Eno leto po tem snemanju pa sem dobila klic svoje agentke, da so jo klicali iz Slovenije. Povedala je, da bodo serijo posneli in dodala, da sem med top tremi igralkami, o katerih razmišljajo. In potem naslednji klic, je bil klic z dobro novico. Uau! Kako sem bila vesela, da so izbrali prav mene. Ko sem prišla sem, sem se gospodu Matjažu (Stražišar, producent serije, op. a.) zahvalila, da me je izbral. Rekla sem, da bom iz te vloge naredila najboljše, kar lahko. Takrat je rekel, da je takoj vedel, da sem jaz prava za vlogo Šefike. 'Jaz imam vedno prav,' je rekel! (smeh)

Je to za vas prvo sodelovanje s slovensko produkcijsko ekipo, prvo snemanje slovenske serije oziroma filma?

Ja. To je moje prvo sodelovanje s Slovenijo. Veliko sem sodelovala z drugimi ekipami, v Sloveniji pa zdaj prvič delam in moram povedati, da je izkušnja izjemno lepa. Sicer sem delala tudi na Švedskem, v Siriji smo, na primer delali mednarodno predstavo z igralci iz različnih držav, bili smo igralci iz Bosne, Libanona, Sirije ... To je bila zelo zanimiva izkušnja. V tej predstavi smo igrali v treh jezikih. Imam kar nekaj mednarodnih srečanj z različnimi produkcijskimi ekipami, a je to sodelovanje nekaj posebnega. V Ljubljani sem bla pred tem morda samo enkrat ali dvakrat, ampak še to bolj zaradi prečkanja države. Vesela sem, da zdaj Slovenijo bolje spoznavam in da imam to čast, da lahko spoznam tudi vaše krasne ljudi.

Kaj vse ste si že ogledali v Sloveniji in kaj bi radi še videli?

Nisem še uspela vsega videti! (smeh) Z možem sva bila na jugu Slovenije, na obali. Bila sva seveda na Bledu in v Bohinju. Joj, Bohinj mi je še posebej všeč! Maribora še nisem uspela videti, naslednja destinacija pa je Log pod Mangartom. Na začetku snemanja nisva mogla niti iz Ljubljane, saj je bila država takrat zaprta, zdaj pa poskušava izkoristiti čim več prostega časa za različne izlete. Še Ljubljane nisva uspela videti cele.

Sicer ste rojeni v Sarajevu, živite v Zenici in kot igralka ste zelo aktivni, sploh v Zenici, od koder je vaš mož ... Kaj vse ste še počeli v svoji karieri? 

V Bosanskem narodnem gledališču v Zenici, od koder prihajava z možem, ki je prav tako igralec, delam že polnih 30 let. Veliko sem delala tudi za televizijo, posnela kar nekaj serij. Predvsem po seriji Viza me še danes pozna veliko ljudi. Veliko sem sodelovala s kolegi iz Banjaluke in s kolegi iz Srbije. Posnela sem nekaj filmov za srbsko tržišče in v Nišu na filmskem festivalu dobila tudi nagrado za eno od vlog v filmu. Paralelno s tem snemanjem sem veliko let delala z Danisem Tanovićem, našim oskarjevcem. Z njim sem bila kar dvakrat na festivalu Berlinale. Veliko se je dogajalo. Tako jaz kot moj mož sva vedno delala na vseh medijih in mislim, da je to za enega igralca zelo dobro. Pomembno je, da poskuša različne žanre in medije. Delala sva tudi veliko na radiu, kjer sva 12 let pripravljala radijske drame. Veliko sva sodelovala z mladimi, z otroki. Še danes oba, tako jaz kot tudi moj mož, najin igralski posel delava z veseljem in povsod, kjer se ga lahko dela. 

Najljubši medij?

Vsak ima svoje čare, a na koncu je teater tisti osnovni, ki ima prav poseben čar. In tudi teater je tisti, ki nudi temelj za nadaljevanje svoje igralske kariere. Vedno pa moraš imeti vizijo svojega lika, da bi bil čim bolj pravilen in čim bolj živ.

Vem, da vprašanje ni najbolj hvaležno, a vendar: kateri spomin na kariero je vaš najljubši? Ali pa morda, katere vloge se radi spominjate?

Uf, res je, ko pravijo, da so vloge kot otroci. Vsaki vlogi damo delček sebe. Nekatere si zapomnimo po težkem procesu, skozi katerega smo morali iti zaradi nje in je na koncu bila vseeno izjemna. Takšna je bila na primer vloga v igri Gospođa ministarka. Naloga je bila težka, ampak na koncu je bila zelo dobra igra. Potem pa je še ena vloga, takrat sem bila malo mlajša, kot sem zdaj (smeh), to je vloga Hasanaginica. To vlogo sem pripravila z domačim teatrom. Takrat sem že bila profesionalna igralka, a sem vseeno rada sodelovala z domačim teatrom v Visokem, od koder tudi prihajam, kjer sem odraščala in kjer sem začela s svojo igralsko kariero. Takrat v tistem času sem postala mama in nekako se je vloga mene kot mame nekako zrcalila v vlogo Hasanaginice. Veliko je vlog, ki so mi blizu in uživam v vsaki vlogi, ki jo dobim.

Vam je lažje igrati nekoga, ki vam je podoben ali nekoga, ki je od vas karakterno popolnoma drugačen?

Ko pripravljamo katerikoli lik, ga delamo skozi način njegovega razmišljanja. Ne glede na to, kateri lik, ki ga delam pa naj mi bo podoben ali ne, takrat se igralci odcepimo od svojega jaza. Poskušamo najti poti misli tega lika, poskušamo najti način, kako razmišlja, kako reagira. To kar mi posojamo liku je naš habitus, naš videz, naš glas. A tudi to se menja glede na lik, ki ga igramo. Včasih se naše telo prilagodi drži lika. Mi se nekako znotraj sebe skrijemo in opazujemo ter dovolimo liku, da je on tisti, ki živi skozi nas.

Ko sem se s producentom serije Ja, Chef! Matjažem Stražišarjem dogovarjala, kdaj bi vas lahko ujela za intervju, sem izvedela, da ste tedensko razpeti med Bosno in Slovenijo. Ste zdaj nenehno na cesti? Kako je zdaj videti vaše življenje?

Moje življenje? Na štirih kolesih! (smeh)

Joj, to pa je naporno ... Kako se organizirate?

Vse se da, če se hoče. Z dobro organizacijo mi uspe biti povsod. (smeh)

Pa še mož je tu, ki je vedno z vami in vas vozi sem ter tja ...

Tako je! Brez njega nič. Res se iz srca zahvaljujem produkciji, da je lahko on z menoj. Nekako je moj dom z menoj. Če je on ob meni, lažje delam. On je moj kritik številka ena. Eden drugemu nudiva podporo in kritiko, kar mislim, da je zelo dobro, vse si deliva.

Na tej točki je v pogovor vskočil tudi Faketin mož Mugdim Avdagić, ki je ob svoji ženi ves čas in je med intervjujem le poslušal, čeprav se je tudi on izkazal za zelo zgovornega. Ker sva ga s Faketo ravno omenili, se je odločil, da je trenutek, da se v pogovor vključi tudi sam ...

Mudgim: Samo eno stvar. Sami ste me omenili, zato se lahko malo tudi jaz oglasim. (smeh) Samo kot komentar na vse skupaj. Midva se v Ljubljani izjemno dobro počutiva. Samo kot primer: pred leti me je zadel infarkt in ko sem šel iz bolnice, sem imel zelo visok pritisk, zato že več let jem zdravila in je tako vse v redu. Ampak tukaj, v Ljubljani, imam krvni tlak 120/80, kar je za mojih 60 let idealno. In takoj, ko prečkam mejo in pridem v Bosno, mi tlak poskoči na 170/100. To je indikator našega stanja v Ljubljani. To veliko pove. Oba se izjemno dobro počutiva. Ljudje, ki naju obdajajo, so pozitivni in nasmejani.

Faketa: (smeh) Vse to, kar pripoveduje, je res!

Mugdim: Oprostite, da sem vskočil, moral sem. Oprosti Faketa, to je tvoj intervju.

Faketa: Pa kaj potem, ti si z mano, hvala bogu, da si vskočil.

Lahko samo še za konec poveste, kaj lahko pričakujemo od Šefike v novih delih, ki še prihajajo na VOYO?

Raje ne bi nič povedala. Rada bi, da si serijo pogledate in sami vidite, da se nasmejite, da bo to presenečenje. Če vam kaj povem preveč, vam potem morda ne bo zanimivo. No, ne vem sploh, koliko tega bo ostalo v montaži, koliko materiala pa bo šlo v serijo! (smeh) Edina stvar, ki vam jo lahko obljubim pri naši seriji, je, da se boste zabavali. V to ne dvomim!