Igralka Beti Strgar: Sanjarim o svojem glasbenem studiu v hiši ob morju

Beti, vemo, da obiskuješ Berklee College of Music. Kako je prišlo do tega, da si se sploh vpisala prav na ta kolidž? 

Glasba je bila moja prva ljubezen. Preden me je pot peljala v igralske vode, sem obiskovala Konservatorij za glasbo in bila 12 let klasična pianistka, takoj po srednji šoli pa sem bila sprejeta na študij glasbe v Londonu, ki se ga pa takrat nisem udeležila, ker je bil prevelik finančni zalogaj. Ko je prišla korona in smo ostali doma, sem začela ponovno veliko komponirati, igrati klavir, peti in tako sem se na enega izmed tistih ponavaljajočih se, enakih dni, ki smo jih preživljali, prijavila na sprejmne izpite za Berklee College of Music. Iskreno, veliko bolj zato, da pri 50 letih ne bi obžalovala, da tega nisem poizkusila, saj resnično nisem verjela, da bom sprejeta. Pa sem bila. In to s štipendijo! Tako da sem zbrala pogum, dala odpoved, spakirala kovčke in šla na pot. 

Kako je prišlo do tega, da si se odpovedala igri v Sloveniji, pustila službo in šla novim izzivom naproti?

Igri se nisem odpovedala. Vsaj sama ne verjamem v to. Mislim, da mi izkušnje, ki sem jih pridobila v gledališču in pred kamero, zelo pomagajo na glasbeni poti in obratno. In oboje si želim v prihodnosti še razvijati in nadgrajevati. Sem pa mnenja, da se umetnost rojeva iz nas in večji kot je naš kovček doživetij in videnega, več lahko ponudimo. 

Si glasbi dala kakšno priložnost tudi v Sloveniji?

V Sloveniji sem veliko nastopala predvsem v srednješolskih letih. Takrat sem bila pevka pri kar nekaj bendih in nabralo se je ogromno koncertov. Poleg tega sem že takrat pisala svojo glasbo in nastopala tudi kot solistka na raznih festivalih itd. Se pa nikoli nisem hotela 'prodati' raznim založbam. V srednji šoli so me kontaktirali nekateri slovenski producenti, vendar se nisem želela publiki predstavljati s poceni pop štikli, tako da sem ponudbe odklonila. Mislim, da ima Slovenija super glasbenike, tako da bi z veseljem v bodoče, zdaj, ko imam škarje in platno bolj v svojih rokah, spet kaj ustvarjala tudi v Sloveniji. Si pa želim, da postanemo bolj odprti. Slovenija je mogoče res da majhno tržišče, vendar ko imamo razne festivale, npr. Ment ali pa Drugo godbo, se pokaže, da je slovensko občinstvo pripravljeno na veliko več, kot se mu ponuja. Rabimo nov veter, rabimo nove koncertne 'place', predvsem pa več podpore. Lepo je, če kdaj komu povemo, da je dober.

S kakšnega vidika te navdušuje glasba?

Začela sem kot klasična pianistka, nadaljevala kot pevka in tekstopiska, septembra pa se odpravljam na magisterij iz glasbene produkcije. Mislim, da sem trenutno najbolj doma v studiu. Ko lahko v miru ure in ure ustvarjam. Prav zdaj delam na svojem prvem EP-ju in resnično uživam. Mi je pa pisanje glasbe za druge tudi čudovit izziv. To bo zdaj zvenelo 'šanti šanti', ampak res verjamem, da moraš izvajalca zelo začutiti, da mu lahko napišeš dobro pesem. In cel ta proces mi je noro lep. Še vedno pa tudi rada igram klavir. Ravno v aprilu sem sodelovala pri snemanju albuma kot pianistka. Obožujem tudi trenutke, ko si na odru in se vse poklopi in se res ustvari neka čarovnija. Sem pa tudi navdušena, ko slišim kakšno dobro pesem ali pa sem v občinstvu na kakšnem dobrem koncertu. Tako da mislim, da me glasba navdušuje kar z vseh strani (smeh).

V kakšnem poslu se vidiš, 'ko boš velika'? Je to igra ali glasba?

Hm ... Po letih sem že kar velika (smeh). Ampak mislim, da je to preplet obojega. Če lahko sanjam na polno, si želim, da bi bila glasbena producentka, s svojim studiem v hiši blizu morja, občasno pa še vedno tudi igralka v gledaliških ali filmskih projektih. 

Kako bi lahko svoje znanje, ki ga zdaj pridobivaš na Berkleeju, povezala z igro?

Prav v naslednjem letu na magistrskem študiju Berkleeja pripravljam glasbeno-gledališki dogodek, več o tem pa, ko bo čas za to. 

Glede na to, da študiraš v ZDA, si kdaj pomislila, da bi tam poskusila uspeti kot igralka? Bila si tudi v Španiji. Kako se povezujeta ti dve destinaciji? 

Sem pomislila na to, pa za to še ni bilo časa. Na Berkleeju si namreč cele dneve, saj je res intenziven študij. Mogoče, ko bom naslednjič spet v ZDA. V Španiji pa ima Berklee College of Music svojo podružnico in študentom omogočajo 'izmenjavo v Evropi'.  Jaz pa sem tako prišla prejšnji semester na izmenjavo na domači kontinent. Moram priznati, da sem se kar zaljubila v Španijo. V primerjavi z bostonsko zimo, ki sem jo preživljala lani z –20 stopinjami, je bila sončna zima v Valencii, kjer sem se še za novo leto kopala v morju, čisto drugačna izkušnja. Sem pa zelo prilagodljiv človek in se povsod hitro znajdem. Sedaj imam možnost nadaljevanja študija na Berklee College of Music v New Yorku ali pa na Berklee College of Music v Valencii. Čeprav na odločitev, da bom študij najverjetneje nadaljevala v Valencii, zelo vpliva tudi finančna situacija, saj je življenje za naše standarde v Ameriki nepredstavljivo dražje, moram priznati, da se zelo veselim še enega leta v Španiji. Za tem bi rada še nekaj mesecev živela v Los Angelesu in tam opravljala pripravništvo pri kakšni res veliki založbi, potem pa bomo videli, kaj bo življenje prineslo.