Francija sredi pandemije gradi nove kinodvorane

Po francoskih merilih je za nov multipleks zrelo mesto Romorantin, ki ima 17.000 prebivalcev in leži globoko v dolini Loare južno od Pariza. Tam delavci po pisanju AFP hitijo, da bi kino s petimi platni dokončali do konca marca.

To sicer ni edini primer. Samo lani je v Franciji odprlo vrata 22 novih kinematografov, čeprav večino leta niso mogli obratovati. Gradijo oziroma prenavljajo jih še nekaj.

Francija, ki velja za rojstni kraj gibljivih slik, je imela skoraj vedno najvišjo obiskanost kinematografov v Evropi. Čeprav je bil lani zaradi 23-tedenskega zaprtja in odpovedi številnih hollywoodskih uspešnic obisk za dve tretjini manjši, je to prenesla bolje kot večina drugih držav, po pisanju AFP deloma tudi zato, ker se je še vedno lahko zanašala na svojo plodno filmsko industrijo.

Država je znana tudi po svoji mreži manjših neodvisnih kinodvoran po vaseh in manjših mestih. Kot piše AFP, so nekatere "čudovito nenavadne" in se trudijo, da bi pritegnile naslednjo generacijo, ki gleda filme ob uživanju pokovke.

Novi večmilijonski kompleks Cine Sologne v Romorantinu gradijo na parkirišču zunaj mesta, nadomestil pa bo stari kino Le Palace v srednjeveškem središču, ki je na leto pritegnil približno 70.000 gledalcev, vendar se je soočal s pomanjkanjem tehnologije in udobja, s katerima bi konkuriral domači ponudbi.

"Privabiti moramo ljudi, ki si želijo v kino, a ko vidijo ta majhna lokalna gledališča, pomislijo: 'Ne, hvala,'" je povedal vodja gradbenega podjetja Cedric Aubry. Podjetje je specializirano za gradnjo novih kompleksov na odročnih lokacijah, ki za velike družbe niso privlačne.

To je njegova četrta gradnja kinematografa, odkar se je začela pandemija, in po njegovih besedah model deluje. Podobne oddaljene projekte imajo v krajih ob rekah Meuse in Yonne.

Za kraj, kot je Romorantin, ki v zadnjih nekaj desetletjih še vedno okreva po zaprtju tovarne avtomobilov in uničujočih poplavah, so takšni projekti nujni, je povedal župan Jeanny Lorgeoux. Kot je ocenil za AFP, je to ključnega pomena za majhno mesto. Po njegovih besedah so kinematografi socialna povezava z drugimi, povezava med generacijami in gospodarska spodbuda.

Odkar v tej regiji ni več tovarn, so kinematografi postali redko kulturno središče za preostali delavski razred. Aubry se s tem strinja in je na strani protestov, ki so se v letih 2018 in 2019 razširili po podeželski Franciji. Po njegovih besedah je bilo njihovo sporočilo to, da se prebivalci v provinci počutijo zapuščene.

"Kino je pogosto – zlasti v majhnih krajih – zadnje pomembno kulturno mesto, ki je še vedno privlačno za vse ljudi," je povedal Aubry. Pandemija po njegovem mnenju ni razlog, da bi se vdali, ravno nasprotno: "Ta kriza je samo še potrdila, kako zelo pogrešamo bližino drugih ljudi."