Filmska industrija potencira strah pred jedrsko energijo?

Uporaba atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju, jedrski nesreči v Fukušimi in Černobilu

Popularna kultura in mediji so od padca dveh atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju ter dveh odmevnejših jedrskih nesreč v jedrskih elektrarnah v Fukušimi in Černobilu uporabili strah pred jedrskim orožjem za stvaritev nekaterih najpomembnejših (umetniških) del. Od filmov do stripov se veliko zgodb, ki jih danes pripovedujemo, vrti okoli neke vrste končne uničujoče naprave.

Čeprav je jedrska energija v resnici varnejša, čistejša in učinkovitejša od premoga, nafte in zemeljskega plina, v ZDA še vedno predstavlja enega najbolj življenjsko ogrožajočih elementov. In prav ZDA, ki slovijo po najmočnejši filmski industriji, so skozi pop kulturo ustvarile ogromen prispevek k tovrstnemu dojemanju jedrske energije in orožja.

Pop kultura, filmi in jedrska energija

Po obeh nesrečah in padcu atomskih bomb so nastale filmske rekonstrukcije oziroma zgodbe, ki so temeljile na ali resničnih zgodbah ali ustvarile neke vrste 'vpogled v prihodnost' – vse pa so se spraševale enako: kako in zakaj so se zgodile jedrske nesreče in kam nas vodi pot jedrske energije?

Pisalo se je leto 1954, ko je luč sveta ugledal film Godzilla: eden najzgodnejših in verjetno najbolj znanih filmov, ki prikazujejo človeški strah pred jedrskim orožjem. Logično je, da se je ravno Japonska, edina država, ki jo je doletel napad z jedrskim orožjem, podpisala pod enega prvih filmov s takšno vsebino. Deset let pozneje je na televizijskih zaslonih oživela zgodba Dr. Strangelove, ki prikazuje 'satirični zagon' jedrske politike. Film se poigrava s strahom pred jedrskim spopadom med ZDA in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne. Gre za enega redkih filmov, ki v osnovi prikazuje absurd jedrskega orožja in zlasti oboroževalne tekme. Leta 1979 je izšla ameriška drama oziroma 'film katastrofe', Kitajski sindrom, 23 let poznejeVsota vseh strahov, ob naštetem pa ne gre spregledati niti legendarnih filmov o najbolj znanem tajnem vohunu vseh časov, Jamesu Bondu. Ena najbolj znanih ameriških filmskih franšiz se je v svojih zgodbah močno oprla na jedrsko orožje. Vsaj pet filmov (Operacija Grom (1965), Samo dvakrat se živi (1967), Diamanti so večni (1971), Vohun, ki me je ljubil (1977), Octopus (1983), Jutri nikoli ne umre (1997), Vse in še svet (1999)) je osredotočenih na osrednjega junaka Bonda, ki skuša preprečiti jedrsko katastrofo.

Novejši filmi in serije, kot denimo Vzpon viteza teme, Maščevalci, Černobil, so še vedno osredotočeni na jedrsko orožje. Prav miniserija Černobil, ki je za svojo podlago uporabila resnične dogodke iz leta 1986, je v zgolj petih delih dosegla neverjeten uspeh in se zavihtela na seznam serij, nominiranih za nagrado zlati globus.

Strokovnjaki svarijo

Filmsko prikazovanje jedrskih nesreč je po mnenju strokovnjakov 'sporno': Filmi z jedrsko vsebino so pripeljali do kolektivnega prepričanja, da gre pri jedrski energiji za bolj nevarno in življenjsko ogrožajočo zadevo, kot je lahko denimo premog. A če primerjamo delovanje jedrskih elektrarn z drugimi oblikami izkoriščanja fosilnih goriv, ugotovimo sledeče: jedrske elektrarne so po samem delovanju zelo podobne delovanju termoelektrarn, z razliko, da gre za notranje izgorevanje, odvečna toplota pa se sprošča v notranjih reaktorjih. Termoelektrarne, po drugi strani, za svoje delovanje potrebujejo velike količine premoga (enega najstarejših znanih fosilnih goriv), ki ob svojem izgorevanju v ozračje spušča velike količine ''odpadkov'' (saj, dima, smoga) – to pa je, po opozorilih strokovnjakov, čedalje večji problem, ki ga je treba nemudoma sanirati in poiskati primerne alternative. Ena takšnih alternativ se, kljub strahu množice, skriva prav na področju jedrske energije.

Zakaj je tematika o jedrski energiji oziroma jedrskih katastrofah in nesrečah za filmske ustvarjalce tako privlačna?

Če zadeve nekoliko posplošimo, lahko izpostavimo dva bistvena razloga: prvič, gre za temo, ki neposredno posega v naše surove prvinske strahove, (psevdo)nacionalistične ponose in utelešene pojme junakov oziroma rešiteljev.

Drugič, gre za področje, ki ga, predvsem umetniki, doživljajo zelo intenzivno in ga običajno tudi obsojajo. Umetnost namreč posnema življenje in življenje posnema umetnost. Prikazovanje potencialnih posledic jedrskih katastrof je torej svojevrsten kontrast obstoječemu stanju: med živim in razkrajajočim, med varnim in življenjsko ogrožajočim, med vidnim in znanim ter zgolj potencialnim.

Predvsem ameriški umetniki in filmski ustvarjalci so se že od leta 1945 začeli intenzivno ukvarjati s tematiko jedrske energije: predvsem na področju fantazijskih in znanstvenofantastičnih filmov, nekoliko kasneje tudi stripov in umetniških del, kot so slikarske razstave. Od takrat so našli le nove razloge za večji strah, ne da bi ga v sami osnovi sploh raziskali. Jedrska energija v svetu filma vsakič znova pritegne veliko pozornosti, saj je v skoraj vsakem scenariju predstavljen spektakel najslabšega scenarija. Obenem gre za zgodbe, ki so nam še posebej blizu, saj je prikazana nevarnost že obstoječega in znanega, ki lahko v vsakem trenutku (po do sedaj prikazanih scenarijih) izbruhne v katastrofo svetovne razsežnosti. Ob prikazovanju nuklearnih nesreč v filmih je bil tako že ničkolikokrat prikazan znameniti siv oblak dima v obliki gobe, ki je nastal po vsaki, filmski jedrski nesreči in pod seboj uničil vse na svoji poti.

Če strnemo: umetnost predstavlja svojevrsten način izražanja in prikazovanja tistega, kar ljudje čutimo in o čemer razmišljamo – nikakor pa to ni 'pravilen' način, še manj pa varen (vsaj v primeru jedrske energije). Človeška domišljija namreč nima meja in ob močni kolektivni zavesti, da je za svetovno populacijo škodljivo nekaj, kar bi nas, vsaj po dosedanjih raziskavah, lahko pravzaprav razbremenilo prekomernih izpušnih plinov in onesnaženega zraka, sami sebi postavljamo mejnike in zavore na področju napredka. Številni strokovnjaki so tako prepričani, da dokler Amerika ne bo začela ustvarjati filmov in serij, ki bi prikazovali tudi varnejšo plat jedrske energije, te ne bomo mogli izkoristiti v svoji polnosti. Dokler bodo ljudje ob omembi nuklearnih reaktorjev in jedrske energije čutili nelagodje in strah in ne občutka napredka ter čistejšega okolja, bo korak k nadaljnjemu razvoju na tem področju še kako težak.

Napake iz preteklosti in obeti za prihodnost

Po gradnji prve generacije jedrskih elektrarn in predvsem po jedrskih nesrečah v Fukušimi in Černobilu so bile na jedrskih reaktorjih nujne nekatere spremembe in varnostne posodobitve. Čeprav številni ljudje še vedno čutijo strah in nezaupanje do nuklearne energije, pa ta, po besedah strokovnjakov, ostaja varen in zanesljiv vir oskrbe z energijo, s pomočjo katere bi bilo mogoče doseči (evropske) cilje zmanjšanja izpustov ogljikovega dioksida. Znanstvenik Nugenie Rauno Rintamaa je na strani zagovornikov jedrske energije in pravi, da bi to težko nadomestili s katerimkoli (do sedaj znanim) virom obnovljive energije, kot so sončne oziroma vetrne elektrarne. Te namreč proizvedejo neprimerno manj energije od jedrskega reaktorja. Varnost jedrskim elektrarn se bo, po besedah strokovnjakov, dodatno povečala z gradnjo elektrarn 4. generacije – to pa se bo predvidoma zgodilo po letu 2030. Takrat se bo, po besedah Rintamaana, zaradi porasta števila jedrskih elektrarn treba podrobneje posvetiti tudi vprašanju odlagališč radioaktivnih odpadkov.