Filmi o 9/11 in po 9/11

Po terorističnem napadu 9/11 je kultni režiser Robert Altman menda izjavil, da je "življenje posnemalo umetnost" in da so teroristi najbrž videli in posnemali nekaj, kar so videli v kakšnem filmu. Morda se je tudi zato Hollywood v tistem času, po katastrofi, zelo trudil, da nič ne bi spominjalo na bolečino, na padla newyorška WTC-dvojčka, zato so številnim filmom in serijam tistega časa spremenili nekatere prizore. Tako so npr. spremenili napovednik za film Spider-Man, v katerem sta bili padli stolpnici, prizore v drugem delu Možje v črnem pa so prav zaradi tega na novo posneli ter stolpa ponekod tudi digitalno odstranili.  

Prav tako je v četrti sezoni serije Seks v mestu, leta 2002, v naslovni špici dvojčka zamenjal Empire State Building, dvojčka so po 9/11 odstranili tudi iz špice serije Sopranovi, videoigra Grand Theft Auto III je zaradi napada krepko zamujala, saj je softverska hiša Rockstar Games imela svoje prostore zelo blizu točke "ground zero", po 9/11 pa so odstranili tudi misijo, ki je vključevala teroristično noto.

Seveda ni odveč omeniti, da so kasneje, leta 2006, posneli film World Trade Center, o prav tej katastrofi, ki ga je režiral Oliver Stone, stolpa pa spet digitalno ustvarili. Podobno kot film United 93 Paula Greengrassa, ki govori o četrtem letalu, ki so mu preprečili njegove nakane, filmi skratka govorijo o uporu proti terorizmu. Podobno se je s terorizmom spogledovala tudi Vojna svetov Stevena Spielberga. V Temnem vitezu (2008), drugem novejšem filmu z Batmanom v režiji Christopherja Nolana, je Joker (odlična zadnja vloga Heatha Ledgerja) pravzaprav nič drugega kot terorist, Batman (Christian Bale) se bori proti terorizmu in ni naključje, da je to sovpadalo z ameriško "vojno proti terorizmu", z invazijo na Irak vred.

V času vse bolj zapletenih geopolitičnih zapletov in moralnih deficitov ti filmi izražajo hrepenenje po neomadeževanem junaštvu, učinkovitem vodenju in ustreznih odzivih na krize. Invazije na Afganistan leta 2001 in Irak leta 2003 so sprva našle široko podporo v ZDA. Konec leta 2001 je raziskava pokazala, da je skoraj devetdeset odstotkov Američanov podprlo vojaški odziv na teroristične napade. Kljub nadaljevanju vojn se je podpora močno zmanjšala. Realistični drami Kathryn Bigelow, Bombna misija (2008) in 00.30 Tajna operacija (2012), odražata moralno dvoumnost položaja ZDA na Bližnjem vzhodu.

Filmi, kot je npr. Eye in the Sky (2015), medtem ujamejo brezosebno naravo vojskovanja z brezpilotnimi letali na velike razdalje. Na televiziji izjemno priljubljena serija Domovina (2011–2020) spremlja zaplete Američanov in Iračanov na področju boja proti terorizmu in radikalizaciji.  

Mnoge od teh pripovedi se osredotočajo na podobo bele zahodnjaške ženske, morda kot način, da "omilijo" podobo ZDA v tujini. Ta premik od uspešnic trilerjev k bolj osebnim dramam je v skladu z Obamovim navedenim premikom k obliki "humanega vojskovanja", kar so nekateri poimenovali "humanizacija neskončnega konflikta". Za enega prvih filmov, ki se je soočil z 11. septembrom in ga imajo nekateri za najboljši film o 9/11, velja drama 25. ura Spika Leeja, ki ima osrednji prizor v vidnem polju "ground zero", premiera je bila konec leta 2002.  

Po 9/11 se je v filmih razvil tudi nekoliko drugačen lik terorista. V osemdesetih in devetdesetih letih so teroristi, ki so bili v filmih, kot so Resnične laži, označeni kot muslimanski ali arabski, obstajali skupaj z germanskimi zlikovci v Umri pokončno ali IRA-jevci, ki jih najdemo v filmih, kot sta Seme zla ali Igra solz. A po 11. septembru se terorizem v hollywoodskih filmih v glavnem enači z džihadizmom, kjer teroristom pogosto odrečejo kakršno koli globoko karakterizacijo in so v nasprotju z ameriškimi junaki.

Ameriški ostrostrelec Clinta Eastwooda iz leta 2014 je odličen primer tega. Film, ki je pripovedoval zgodbo o Chrisu Kylu (Bradley Cooper), enem najsmrtonosnejših ostrostrelcev v vojaški zgodovini ZDA, je razcepil kritike, levičarski tisk pa ga je opisal kot republikansko propagando, medtem ko je desničarski National Review film pohvalil, da je ujel "resnično naravo sovražnika", Iračane pa osrednji lik imenuje "divjaki".

Toda filmski ustvarjalci z vsega sveta so poskušali ujeti tudi trenutne posledice dogodka in kasnejšo "vojno s terorjem". Film indijsko-ameriške režiserke Mire Nair Ugovor vesti nekega fundamentalista (2012), ki temelji na istoimenskem romanu, prevzema rasne in etnične stereotipe, ki jih najdemo v filmih, kot je Ameriški ostrostrelec.  Precej slabše jo je odnesel film 9/11 iz leta 2017, ki govori o petih ljudeh, ujetih v dvigalu med terorističnim napadom, ki ga ne morejo rešiti niti Charlie Sheen, Whoopi Goldberg in Gina Gershon.

Nazadnje se je s tematiko 9/11 ukvarjal Netflixov film Worth režiserke Sare Colangelo, v katerem se odvetnik Ken Feinberg (Michael Keaton) v Washingtonu bori proti cinizmu, birokraciji in politiki, da bi pomagal sorodnikom žrtev 9/11, ki jih država ignorira. Film predoči materialnost in vrednost življenja na eni strani in surova čustva 9/11 ter srčne utripe na tisoče ljudi na drugi. Režiserka se je skušala poglobiti v moralno uganko vsega, uporabila je tudi dejanske posnetke napadov, posnetke glasovne pošte, anekdot in telefonskih klicev članov žrtev, ki so bili sestavljeni iz resničnih artefaktov. "To resničnost sem želela prikazati natančno, vendar brez izkoriščanja," je povedala Colangelova.

Dejstvo je, da so z 11. septembrom Američani raje imeli pripovedovanje o jezi in maščevanju (00.30 Tajna operacija, Ameriški ostrostrelec) kot raziskovanje žalosti (Worth) ali krivde v filmu Poročilo (2019) z Adamom Driverjem.  

In ko je svet priča prevzemu Afganistana s strani talibanov v nekaj dneh po umiku ameriških in britanskih čet, bomo lahko videli, kako se bo Hollywood obnašal ne le glede 9/11, temveč tudi z nadaljujočimi se posledicami, ki bi lahko spremenile boj hollywoodskega sanjskega stroja v spektakel svobode in zmage.