Film Med besedami: režiserjevo osebno maščevanje jecljanju

Between the words (Med besedami) je kratki film francoskega režiserja Farida Ismaila, ki govori o Frideriku, mlademu študentu prava, ki jeclja. Med pandemijo mora za zaključni izpit preko spleta pripraviti ustno predstavitev o svobodi govora, kar mu povzroča težave. Poleg notranjega boja se sooča z vrstniki, ki se iz njega norčujejo, težave pa ima tudi pri preprosti komunikaciji, kot je naročanje pijače. Film gledalcu pomaga razumeti vsakodnevne prepreke, s katerimi se soočajo tisti, ki imajo težave z govorom, in obenem daje upanje, da so tudi to ovire, ki jih lahko premagajo. Kot je v pogovoru za naš portal povedal režiser, gre za film o upanju, ki sporoča, da se je za svobodo govora potrebno boriti.

Po filmski projekciji ste iskreno spregovorili o tem, da gre za zelo osebno zgodbo, saj kot glavni lik v filmu tudi sami jecljate. Koliko vaših osebnih izkušenj je v filmu?

Film je bil zame na nek način zelo terapevtski. Bilo je zelo katarzično, ker je vse to, kar se je dogajalo v meni, navznoter, vsa leta mojega življenja, vse to sem moral dati ven na plan. A nisem želel, da gre zgolj za terapevtski film. Nisem želel izkoristiti filma, da bi z njim prikazal svoje psihološke težave. Že dolgo študiram filmsko umetnost, posnel sem veliko kratkih filmov, a nobeden ni bil tako oseben. V tem sem želel sneti svojo masko in ljudem pokazati svoje globoke strahove, dvome in bolečino. Dokler je to vlogo zaigral nekdo drug, je bilo sprejemljivo. Tudi sam sem sicer igral v filmu.

Zaigrali ste politika, po katerem se Friderik zgleduje. Njegov posnetek si ogleda kot primer dobrega govorjenja.

V filmu igram, ker tudi sam jecljam že od otroštva. Zame je bil to velik izziv. Sedaj sicer ne jecljam več toliko, ampak kot otrok sem veliko bolj. Ko sem se odločil, da bom v filmu igral predsednika, ki govori brez težav, sem želel sporočiti: "Jecljanje, je** se. Poglejte, pred ljudmi se dobro izražam. Poglejte me, uspelo mi je." Tako vesel sem bil, gre torej za osebno maščevanje jecljanju. Veste, politiki včasih govorijo neumnosti, ampak fant v filmu je želel povedati nekaj pomembnega in pametnega, a je imel težave z govorom. Gre za obratno situacijo. 

Dejali ste, da je jecljanje zelo filmsko. Zakaj menite tako?

Da, zelo filmsko je, ker se ne moreš izraziti z besedami, izražaš se vizualno in preko zvoka. Film je zanimiv, ker lahko z njegovo pomočjo prikažeš, kaj razmišlja nekdo, ki jeclja. Tega ne moreš izraziti z besedami, to moraš izraziti s sliko. Na njegovem obrazu mora gledalec videti, kako se je odzval, kakšen je. In to je zelo vizualno in zelo kinematografsko. Če bi imel čas, bi posnel celovečerni film, ampak zaradi proračuna to ni bilo mogoče.

Ste za glavno vlogo izbrali igralca, ki dejansko jeclja, ali je bila to zgolj igra?

Želim, da ljudje ugibajo, ali igralec dejansko jeclja ali ne. Ampak vam lahko povem, da je bil igralec, ki v resničnem življenju ne jeclja. Želel sem pravega igralca. Sprva sem iskal nekoga, ki v resnici jeclja, a igranje ni bilo dobro. Pri filmu moraš narediti veliko posnetkov, zato je bilo zelo pomembno imeti dobrega igralca. Jonathan (glavni igralec, op. a.) nam je to omogočil, za kar se mu zahvaljujem. Da bi bilo teh 15 minut videti resničnih, smo delali dva meseca. 

Celoten projekt pa je nastajal kar pet let.

Da, a tukaj govorimo o scenariju, ki sem ga večkrat popravljal, ga napisal na novo. Pokazati sem ga moral producentu, postproducentu, distributerju. Vse je trajalo tako dolgo, nato pa je prišlo še obdobje covida. Leta 2020 bi morali snemati, a nas je pandemija ustavila. Celoten scenarij sem moral prirediti posebej za covid-19. Sprva je fant v filmu govoril pred polno dvorano, a to ni bilo mogoče. Na snemanje zaradi ukrepov proti koronavirusu nismo mogli pripeljati toliko ljudi. Tako sem dobil idejo, da bo govoril na spletni kameri preko Zooma. Delovalo je in vesel sem, ker je to filmu prineslo moderen pridih, ki ga nisem pričakoval.

Kaj želite, da ljudje odnesejo od tega filma?

Mislim, da v tem filmu ne gre samo za jecljanje. Prikaže, kako se moramo boriti sami s seboj, da bi se izrazili. Je za sramežljive ljudi – tudi jaz sem zelo sramežljiv, nisem zelo družaben človek, a se trudim biti. Film je za ljudi, ki niso samozavestni ali imajo slabo samopodobo, so sramežljivi, jecljajo, za vse ljudi v senci. Pomembno je, da take ljudi pripeljemo na svetlobo, da jih bodo drugi ljudje razumeli. 

V filmu sem prikazal tudi, kako ljudi, ki so drugačni, drugi nadlegujejo, še posebej v šoli. Ta film je za otroke in mladostnike, ki zaradi norčevanja in nadlegovanja izgubijo voljo do življenja. V filmu je prikazano, da ni potrebno obupati, če se nekdo s tebe norčuje. Močan moraš biti, se boriti in se ne obremenjevati s tem, kaj drugi ljudje mislijo o tebi. Gre za film o upanju.

Na koncu me zanima, kaj menite o Kraljevem govoru – filmu, ki obravnava jecljanje in je bil v filmskem svetu zelo dobro sprejet, prejel je celo oskarja.

Ne boste verjeli, ampak idejo o svojem filmu Between the words sem imel že leta 2009. A takrat še ni nihče posnel filma o jecljanju, zato so me vsi zavrnili. Nato je prišel Kraljevi govor in osvojil oskarja – bil sem tako jezen. Ampak odličen film je in zelo sem vesel, da je dobil oskarja, ker si ga je zaslužil. Toda čakal sem leta in leta, ta zgodba se mi je vtisnila v spomin. Želel sem jo prenesti na filmsko platno, a želel sem, da je drugačna od Kraljevega govora. Nisem želel imeti enakega konca, kjer je na koncu vse popolno.