Dedka Boris in Vlado, ki gresta na jug

Vlado (Novak), ki po družinskem brodolomu živi v avtodomu, iz bolnišnice ugrabi svojega najboljšega prijatelja Borisa (Cavazzo), saj ga kljub neozdravljivi Borisovi bolezni noče pustiti, da "gnije" v bolnišnici. Stara prijatelja, nekdanja glasbenika, sta nekoč igrala v jazz zasedbi, Vlado pa še kar upa, da bo Borisa še kdaj slišal zaigrati na trobento. Vlado se odloči, da bo Borisa odpeljal v Makedonijo, da bi še enkrat srečal njegovo dolgoletno, nikoli izsanjano ljubezen Nedo (Ksenija Mišič), ki je ni videl že vrsto let. Njun načrt se dodobra skazi, ko jima pot prekriža Romkinja Esma (Zala Đurić), ki je bila priča zločinu in je na begu. Trije junaki se znajdejo v divjem sosledju dogodkov, od obračunavanj med bivšimi trgovci z orožjem do policije in pristnega ciganskega melosa z glasbo vred.

Vrhunsko odigranima vlogama Borisa (Cavazze) in Vlada (Novaka) je težko kaj očitati, moža, velikana slovenskega gledališča in veterana slovenskih filmov, sta kot ulita za vodilna protagonista, ki svoji nalogi opravita karseda naravno, brez naporov in odvečnega balasta. Protipol jima je mlada Zala Đurić, ki se skoraj bolje znajde v svojem balkanko-ciganskem melosu kot v vlogi zmedene najstnice. Ko poslušamo njen filmski pevski vokal pa praktično slišimo glas njene mame, igralke in pevke Tanje Ribič. Avtor glasbe je sicer Milko Lazar, ki se je podpisal že pod glasbo Vincijeve Babice.

Burduša odlično odigra Goran Navojec, ki se ga morda kdo spomni iz Dragojevićeve Parade ali celo Đurove Naše male klinke, sicer pa je tudi član skupine Karne. Drugi močan stranski lik je Šaban, ki ga je vrhunsko upodobil Senko Velinov, poznan iz makedonskih filmov kot sta Do konca ali Skrivna sestavina, pred destletjem pa je zaigral tudi v Šanghaju Marka Naberšnika. Posebna epizoda sta še gangsterja Miki in Esad (Maruša Majer in Nenad Nešo Tokalić), ki jima je Vinci namenil bolj ali manj izvirno tarantinovsko filozofiranje med njunimi zločinskimi dejanji.

Potem so tu še zvezda bosanskih filmov in serij Jasna Diklić, Vincijeva kolega Aljoša in Jonas, v epizodnih vlogah pa še Dario Varga, Primož Pirnat, Timon Šturbej in Jan Bučar. Svoj delež pa prispevajo tudi glasbeni "gostje" Igor Leonardi, Nuška Drašček in Giani Poposki, poznan kot frontman Noctiferie.

Dedek gre na jug je tako po trideset plus letih, vmes je kot zavora poleg drugih zaviralnih dejavnikov posegla še koronakriza, tako le na ogled tudi v slovenskih kinematografih. Četudi morda ne ravno najbolj "pošteno" postavljen ob bok hollywoodskim gigantom kot so Avatar 2, Babilon ali novemu filmu Guya Ritchieja, je Vincijeva stvaritev dovolj "feel good" film, ki ponudi zvrhano mero humorja, akcije in glasbe, da si zasluži, da bi ga videl vsak, ki kaj da na sodobno slovensko filmsko produkcijo.