Borut Veselko: Sreča ni pravica, je dolžnost vseh nas

Ste rojeni Korošec, mama je bila Gorenjka. V čem in kako čutite svoje korenine?

Na Gorenjskem sem pri sorodnikih v mladih letih preživljal krasne počitnice, tam je pokopana tudi moja mama. Na Koroško, kjer sem živel do konca prvega razreda, me prav tako vežejo lepi spomini iz otroštva. Zelo zanimive so razlike med Korošci in Gorenjci in sam sem kombinacija obojega.

Dokončan imate študij medicine. Kako se spominjate tistih let, so bila to leta iskanja, ste kdaj menili, da bi zares delali kot zdravnik, menda vas zanima predvsem človeška psiha?

Nikoli nisem mislil, da ne bom delal kot zdravnik. Po drugi strani pa nisem študiral, zato ker bi imel nek jasen cilj za tem študijem. V življenju se mi zdi pametno delati kratke korake in si ne ustvarjati načrtov za celo življenje. Presenečenja na poti so tista, ki delajo življenje bolj zanimivo. Če bi imel nek daljnosežni cilj in ga dosegel in ne bi bilo presenečenj, bi bil to dolgčas, če pa tega cilja ne bi dosegel, bi bil razočaran. Študiral sem medicino, ker me je zanimala, po drugi strani se mi zdi to dober poklic, po tretji strani je neverjetno široka, kar se tiče znanja. Imel pa sem tudi že utrjeno pot, glede na to, da je bil moj brat tri leta pred mano na medicini. Njega je zanimala kirurgija, jaz pa sem se nekako najbolj videl v psihiatriji. Zanimalo me je, zakaj ljudje počnemo stvari tako, kot jih počnemo. Stavek, ki sem ga najbrž največkrat citiral, je od profesorja, ki sem ga srečal kasneje na tečaju psihoterapije, ki je dejal, da je veliko stvari, ki jih naredimo v življenju, nelogičnih, ampak vse so psihologične.

Ali pride to z izkušnjami, da začne človek ciljati in razmišljati kratkoročno. Morda pa zadeve prej, v mladih letih, vidi drugače?

Mogoče se da tega naučiti z leti, čeprav jaz sem tako razmišljal že od 14. ali 15. leta, najbrž, mogoče pa že prej. Nikoli nisem delal kakšnih hudih dolgoročnih načrtov. Mogoče to ni dobro, to ni nujno dobra lastnost. Se mi to tudi ne zdi pomembno, bolj pomembno je, kaj s tem narediš. Eden od mojih kolegov na medicini je že v prvem letniku vedel, da bo nefrolog in je s tem zadovoljen. Ne moremo reči, da je ena pot dobra, druga pa slaba, odvisno je, kaj s tem narediš.

Serijo Uspeh režira oskarjevec Danis Tanović, človek zastriže z ušesi, ko dobi povabilo k taki seriji?

Moram priznati, da ko sem šel na avdicije, da nisem vedel, da bom delal z njim. Ime mi je ušlo iz spomina, ker se ne zanimam preveč za film in te zadeve. Rad počnem te stvari, a moj vzgib je v tistem, kar sem povedal prej, namreč, zakaj ljudje počnejo stvari, ki jih počnejo. Všeč mi je ta izkušnja, da v filmih lahko doživljam, če že ne počnem zares, stvari, ki jih v življenju ne bi počel. Ali pa samo razmišljam o njih. Ko so me poklicali na avdicijo, nisem vedel, zakaj gre. Vedel sem samo, da ima prste vmes HBO Adria.

Nekatere želje si človek torej lahko izpolni samo v fiktivnem svetu?

Seveda, marsičesa v življenju nočemo. Najbolje je sicer, če se le da, da beremo knjige. Večina ljudi pa bere cenena vsakodnevna čtiva, rumene vsebine. Berejo, jaz tega ne berem, zato, da bi na nek način podoživljali stvari, ki jih v življenju ne morejo početi. V tem spet vidim isto. Ne morem reči, da je ena stvar dobra ali slaba. Vprašanje je, kaj iz nje naredimo. Vsaka stvar, ki nas naredi bolj široke, bolj tolerantne, bolj dobre za sobivanje z ljudmi, je dobra. Vsaka, ki nas naredi nestrpne, nesrečne, agresivne do okolja, je slaba. Bistveno je, kako živimo v svojem mikro okolju. Kakšne odnose imamo znotraj družine, delovnega okolja in kaj nam pomenijo neke vrednote, četudi se to sliši precej oguljeno. Zdi se mi zelo pomembno, da si ustvarjamo okolje, v katerem lahko vsi skupaj živimo zadovoljno, srečno. Sreča ni pravica, je dolžnost vseh nas. Zelo težko je biti srečen med nesrečnimi, zato je pametno poskušati soljudi osrečevati. Ne pa biti srečen na račun drugih. Premalokrat je omenjeno in kot mnenje cenjeno, da je za človeka samega slabo, če želi živeti na račun nekoga drugega. Ta zahodna kultura, ki je precej bolj zahodna od Francije, nam prinaša predvsem tekmovalnost, boljše je zmagati, morda celo na nepošten način, na račun nekoga drugega, kot pa priti skozi cilj skupaj z nekom.

Uspeh in nagrade torej niso tisto, za kar bi se morali v življenju gnati?

Mi imamo kar naprej povsod, na televizijah, v vseh javnih občilih, celo romanih, ljudi, ki naj bi nam bili zgled zaradi svoje uspešnosti. Uspešnost sama po sebi pa ne prinaša sreče, prijateljev in je obupno precenjena. Sploh ko gre za izrazito premagovanje nekoga drugega. Zato ni slučajno, da je v ZDA glede na nacionalni dohodek, ki ga imajo Američani, relativno največ revežev na svetu. Bolj revne države na tem svetu ni. Seveda je po drugi strani tudi najbolj bogata. A glede na to, kakšno je celokupno bogastvo, je razmerje med reveži in bogatimi najbolj obupno prav v ZDA. Pri seriji Uspeh mi je všeč to, da relativizira uspeh kot absolutno kategorijo današnjega časa, da uspeh ni nujno nekaj, kar bi prinašalo srečo. Pri vseh osebah, ki nastopajo v tej seriji, jih je želja po uspehu pripeljala do nekih situacij, ki si jih nihče izmed nas v življenju ne želi. Zadeva je dobro narejena, napeta, gledal sem jo z užitkom, teče in človeka ne pusti povsem hladnega. Okolje je podobno našemu okolju in v svojem žanru skuša izpostaviti teme za razmislek. Junak ni nujno samo pozitiven od začetka do konca.

Igrate negativca Luja Kralja, velikokrat gre pri zgodbah za črno-belo slikanje, je torej bolj težko najti in pokazati vse odtenke sive kot zgolj dobro ali slabo?

Absolutno. Ljudje nismo nagnjeni k temu, da bi razmišljali, zakaj je življenje tako. Če nam gre slabo, so največkrat za to krivi drugi, najdemo vse od vrhovne politike pa do svojega šefa ali žene. Zelo redko pa iščemo odgovornost za to pri sebi. Rajši iščemo krivdo kot pa odgovornost. Če iščemo krivdo, vedno pokažemo na človeka, pri odgovornosti pa iščemo odgovornost za dejanja. Se pravi, se moramo vedno vprašati, katero dejanje je privedlo do nečesa, šele potem pride, kdo je ta, ki je naredil to dejanje. Ljudje, ki naredijo veliko dobrega, zagotovo naredijo v življenju tudi kaj slabega. V modi pa je, da na splošno človek, ki naredi nekaj slabega, dobi absolutno etiketo slabega, in ga, na medijski način sicer, ne več fizično, linčamo. Ampak linč ni zaradi tega nič manj nežen. Užitek ljudstva ob linču pa ni nič manjši in nič manj podel. In ko je nekdo nekaj slabega naredil, je absolutno nujno, da obsodimo njegovo dejanje. Je pa naš odnos do greha, dostikrat veliko grši od storjenega slabega dejanja.

Gre za HBO produkcijo, ki je na vrhunskem nivoju, ste že kdaj delali kaj na taki ravni, kako se človek kot profesionalni gledališčnik počuti v tem visokoprodukcijskem televizijskem svetu?

Mislim, da gre za precej zgrešene predstave. Bilo je užitek delati, predvsem zato, ker sem imel občutek, da vse zadeve odlično delujejo. Režiser je točno vedel, kaj hoče in nas je vse izjemno dobro vodil, in producenti so zagotovili pogoje, kakršne so lahko zagotovili s tem denarjem. Pogoji so bili zelo dobri, saj je bilo tudi denarja na razpolago kar precej. Če pa je organizacija slaba, denar absolutno nič ne pomaga. Stvari gredo narobe, če so slabo koordinirane, poanta je torej, da je stvar dobro organizirana, vsaka produkcija pa mora vedeti, koliko ima na razpolago za izpolnitev svojih nalog. Če hočeš narediti preveč, pa zato nimaš sredstev, si se že takoj zmotil. Pri nas sem delal kar nekaj izjemno dobrih produkcij z zanemarljivim denarjem. Pristal sem na to, da sem solastnik filma, dokler se ta ne proda. Nikoli nočem nižati svojega honorarja, kadar mi začnejo tarnarati, da ni dovolj denarja. Gre za vrednost mojega dela, žal nimamo boljšega merila za to, kot je denar. Povej mi, koliko sem vreden za ta film, in to je to. Če ni denarja, sem pač sovlagatelj – seveda, če mi je projekt všeč.

Že nekaj časa velja, da so zdaj glavni frajerji, svetovne zvezde, tisti, ki igrajo v serijah, ne več toliko filmih. In hkrati ne potrebujejo blockbusterjev ali oskarjevskih filmov, da bi bili uspešni in dobro plačani. Je to dobro, da se je trend nekako obrnil?

Odvisno, kakšne so posledice tega početja. Če je namen samo služenje denarja, je to skromen cilj, pač dnevna konzumacija za preganjanje dolgčasa. Če ni nekega hotenja in kakšne nove duhovne izkušnje za gledalce, ki jo pač sami ne morejo materialno izživeti, če tega ni, potem taka televizija ni vredna nič. Pa ni stvar medija, saj je lahko knjiga, film, televizija ali pa avdio knjiga ali blog. Pomembno je, kakšna je izkušnja uporabnika. Koliko te je spremenila. Ko sem bil še direktor gledališča, sem vedno govoril, da če gredo ljudje taki iz gledališča, kot so prišli noter, potem mi svoje funkcije nismo opravili. Človek mora po taki izkušnji biti malce drugačen. Mora o nečem razmišljati, se spraševati o vprašanjih svoje lastne eksistence in podobno.

Filmskih vlog ali v serijah je zagotovo vedno premalo, sploh v Sloveniji, kjer produkcija ni tako velika?

Dolga leta načeloma nisem zavrnil ničesar, sem pa postavil ceno. Ceno, ki pokrije tudi sramoto. In sem bil potem ali zavrnjen ali nekako zadovoljen z zaslužkom. V zadnjem času je dosti ljudi, ki so pripravljeni delati za majhen denar. Meni na srečo ni treba. Ker ne potrebujem slabo narejenih stvari, veliko raje delam malo in to dobro, kot da bi delal veliko zgolj zato, da bi me ljudje poznali.

Mimo Odklopa greva težko. Kup viktorjev. Takrat ste se nekako prikradli v vsak slovenski dom, velika popularnost, hkrati pa ste dajali vtis, da lahko vse, kar ste počeli vi, počne vsak, s svojo univerzalnostjo ste pokazali, da ste nekakšen človeški superman. Vseeno ste, bolj kot da je vse zaigrano, dajali vtis pristnosti in domačnosti …

Tam sem bil nekakšen TV voditelj, ker nimam boljše besede. Mislim, da je narobe, če je voditelj v prvem planu, če predstavlja predvsem sebe. Voditelj je zgolj posrednik med gledalcem in gostom in predstavlja gledalčeve oči in ušesa. Mora reagirati, kot bi ljudje reagirali, če bi bili tam. Poleg tega, od vseh teh oddaj, ki smo jih takrat posneli, ni ene, ki bi bila brez stališča. Tako so bile tudi koncipirane. To je oddaja z mano in ni moglo biti drugače. Do vsake stvari sem hotel in tudi sem vzpostavil svoj odnos, nisem se postavljal na eno ali drugo stran. Ljudi sem tako zapeljal v neke miselne procese in torej ni šlo samo za zabavo. Tudi če sem pekel pice, se sprehajal v ženski obleki po Ljubljani ali si predstavljal, kako je biti brezdomec, torej, kako se človek ob tem počuti. Premalo je zavedanja na televiziji oz. ga je bilo, dokler sem jo še gledal, da bi ti, ki vodijo oddaje, malo pozabili nase in da gre v njihovo dobro, da jih vidimo čim manj in da je pomembneje, da nam bolje predstavijo goste.

Vas zaradi Odklopa potem niso jemali resno, ali gre za dva povsem različna svetova, TV in gledališče, vsak s svojim občinstvom?

Kako so me gledali, ali sem zato dobil več vlog ali manj, tega seveda ne vem. Nikoli ne poznaš vseh plati. So me pa gledalci posvojili. Večini ljudi takrat se je zdelo, da me poznajo. Smetarji me vsi pozdravljajo in so zelo prijazni do mene in tudi jaz do njih. Komu pa sem najbrž šel na živce. Ne vem, težko je reči. Mislim, da je zelo fino, če je tvoj ideal kvalitetno sobivanje in da vsak trenutek izkoristiš, da bi naredil še nekaj zase. Tako kot pravi britanska igralka Judy Dench, da se vsak dan nauči dve novi besedi. Se pravi, da vsak dan narediš nekaj malega, da bi bil boljši človek. Kar koli si že pod tem predstavljaš.

FIlm Operacija Cartier po romanu Drobtinice. Kultna vloga. So vas pravzaprav premalo angažirali v filmih ali vsaj ne v dovolj markantnih vlogah. Bi si jih želeli še več?

Kdo si ne bi tega želel? (smeh). Zdi se mi pomembno, da sem naredil dobro, pa četudi majhne zadeve, kot če bi jih slabo, pa četudi velike. Sicer pa lahko rečem, da kot igralec nikoli nisem gledal na zadeve rezultatsko, saj me zanima doživetje na snemanju in da opravim svoj del čim bolje.

Desetletje ste bili ravnatelj, direktor Prešernovega gledališča Kranj. Je bilo naporno, gleda na to, da ste bili ves čas hkrati še vedno in predvsem gledališki igralec?

Povabili so me in ker sem bil v življenju vedno kritičen do tega, kako to počno drugi, se mi je zdelo neodgovorno, da zavrnem nekaj, kar sem mislil, da lahko naredim boljše. Zato sem to sprejel, ker sem imel čas. Vlog sem takrat imel malo, morda eno na leto. Dvojna izkušnja je bila. Po eni strani smo ene stvari naredili odlično, po drugi strani pa enih stvari nisem znal rešiti in sem se srečal z lastno stopnjo nesposobnosti. Je pa res, da se nikoli karierno nisem videl kot direktor, bil je pač poskus. Drugo petletko bi šel z veseljem nekam igrat v kako gledališče, a ni bilo mesta zame. Vse te funkcije vplivajo na to, kako te ljudje dojemajo. In noben direktor ni želel imeti direktorja med svojimi igralci.

Pri igranju lahko izživite, česar se v resničnem življenju ne da, a imate še kakšno "pobožno" željo, kar se tiče vlog oz. igralskih izzivov?

Nič konkretnega. Težko je, saj sami o sebi ne znamo dobro presojati. Če bi igralci sami sebi dajali vloge, bi ljudje bežali iz gledališča.

Kaj pa najnovejša vloga v danskem trilerju Izjema (The Exception), ki je v post-produkciji, pride to v kino, gre na festivale?

Vlogo sem dobil na isti način kot druge mednarodne. V Sloveniji deluje agencija United Slavic Actors, ki nam priskrbi avdicije, kar je odlično. Obe zadevi sem dobil preko njih. Imam še agentko v Rimu, da od časa do časa igram tudi v Italiji. Prvič sem snemal v tuji produkciji leta 1992, ko smo snemali film Death Train, za osem milijonov dolarjev s Pierceom Brosnanom. To je bil dokaz, da lahko porabiš ogromno vsoto denarja, tudi zaslužiš, a sveta ne spremeniš niti za milimeter.

Uspeh in nagrade torej niso tisto, za kar se moramo v življenju gnati – smo lahko prebrali, kaj pa je tisto, kar je za vas pomembno v življenju?

V glavah ljudi je treba spreminjati malenkosti, da bi bilo okolje bolj znosno za življenje. Tisto, kar mi pomeni največ, je mirna sreča in zadovoljstvo. Nisem tekmovalen tip človeka in te tekmovalnosti ne promoviram. Seveda, če bi bil, bi najbrž o teh stvareh govoril povsem drugače. A se mi ne zdi nič manj legitimno govoriti o teh stvareh. Ljudje moramo vedeti, da nam ni treba verjeti enemu prevladujočemu stališču, da bi nam to prineslo srečo. V bistvu moramo najti, sreča je dolžnost in ne pravica, da v svoji dejavnosti iščemo majhna zadovoljstva, ob katerih je prijetno živeti, in biti vesel vsako jutro, ko se zbudiš, to je pomembno. Ni slučaj, da, če beremo, kje ljudje živijo najdlje, to ni pogojeno geografsko ali prehrambeno ali genetsko, ampak gre na prvi pogled za banalne stvari. Da je to tam, kjer ljudje skrbijo drug za drugega. Vsak dan imajo eno majhno nalogo, pa če je to vrtiček ali pa kuža. Skrb za drugega, zadovoljstvo v življenju, skupnost, kjer si ljudje pomagajo. To so bistvene stvari in ne uspeh.

Kdo je pravzaprav Borut Veselko?

Pojma nimam. Ne poznam ga. Ga še nisem srečal (glasen krohot).