Biografija? Ne, izkušnja Bowieja kot človeka

"Si tam, David? Se zavedaš globlje eksistence, morda se začasno pomiriš, da zares ni začetka in konca. In ugotoviš, da se trudiš razumeti globoko skrivnost. Že od svojega šestnajstega leta sem bil prepričan, da bom imel največjo avanturo, ki jo je kdor koli kdaj koli imel," nam David Bowie pove na samem začetku filma Moonage Daydream (pesem z albuma Ziggy Stardust and the Spiders from Mars) in tudi filmskega napovednika. Že na začetku nam tako hitro postane jasno, da smo pred potovanjem, izkušnjo, ki bo nekaj posebnega.

"Vsi ti trenutki bodo izgubljeni kot solze v dežju," so slovite besede replikanta iz ZF mojstrovine Iztrebljevalec, ki ga je upodobil kultni Rutger Hauer, medtem ko nas film takoj "zbombardira" še s prizori iz Meliesovega Potovanja na Luno (1902), Metropolisa (1927) Fritza Langa, celo Plana 7 iz vesolja Eda Wooda, zraven pa lahko slišimo Bowiejevo Hello Spaceboy. Ziggy Stardust – nekdo, ki je kot supernova padel na zemljo. David je kajpak zaigral v Možu, ki je padel na Zemljo (1976) Nicolasa Roega.

'Kaj je vaša fantazija? – Bowie!'

Z Bowiejem se je vedno povezoval fanatizem. Jok oboževalk, ki so ga v sedemdesetih čakale pri stranskih vratih in zgrešile. "Kaj je, od kod je prišel, je človek, je vesoljec?" so se jele spraševati. Ko je Ziggy Stardust leta 1972 vletel na oder oddaje Top of the Pops, ga je Bowie naslednje leto s koncertom na odru londonskega Hammersmith Odeona že upokojil, D. A. Pennebaker pa o tem posnel verjetno najboljši koncertni film vseh časov, pri katerem se močno napaja prvi del filma Bretta Morgena. Bowie dejansko deluje kot vesoljec, popolnoma izven in iznad vsega. All The Young Dudes, posnetki s snemanja videospota za pesem Life on Mars?. "Zelo je vznemirljiv, največji je, naličen je, a zelo seksi," o njem hitijo govoriti oboževalke in celo oboževalci.

"Nikoli nisem vprašal Jezusa za nasvet, vse sem moral poskusiti sam," je Bowie dejal ob neki priložnosti. Biseksualnost in da se baha z njo? Pa kaj še. Že 1973 so v zvezi s tem poročali, da je ta postala sprejemljiva. "Ljudje vedno iščejo mesto v družbi, posameznika v sebi, jaz pa imam vedno v glavi nek puding novih idej. Vse je smetje in to je čudovito," nam razlaga David.

"Bowiemanija" se pravzaprav zdi kot "beatlemanija". David je kot poveljnik, oboževalci pa so njegovi vesoljski kadeti. Zbiralec osebnosti. "Ne verjamem v boga, verjamem v energijo, zanima me, kakšno je moje mesto v vesolju," meni vesoljski rock zvezdnik, ki ga je upodabljal v Ziggyju.

Umetnik ne obstaja, vsi so ustvarjeni v domišljiji oboževalcev. "Za ta svet me ne skrbi, vseeno mi je, če se jutri razstreli ..." so bili pomisleki umetnika, ki nam potem skuša razložiti, kaj mu pomeni umetnost in kako bi jo rad izrazil, kakšni občutki ga prevevajo kot pevca, pisca pesmi, kiparja, slikarja, video umetnika.

"Postavljam se v nevarne situacije, da vidim, kako se bom znašel, npr. šel sem živet v Los Angeles, mesto, ki ga sovražim, da bi videl, kako bo to vplivalo na moje pisanje pesmi," pravi v odlomku iz dokumentarca Cracked Actor. Spomnite se le, kako "zadet" je bil kot gost v TV-šovu Dicka Cavetta. Pa ste slišali, kaj je Bowie dejansko povedal in govoril?

Film se dotakne tudi njegovega polbrata Terryja, ki ga je seznanil z romanom Na cesti Jacka Kerouaca ali glasbo Johna Coltrana. Njegova odtujenost z mamo, pisanje o osamljenosti. In posledice? "Ljubezen me ne sme motiti, ograjujem se od nje ..." je menil svoj čas.

A želja po novem, neznanem ga žene naprej, v zahodni Berlin, kjer sta z Brianom Enom ustvarila berlinsko trilogijo albumov in skušala najti nove pristope k rokenrolu. "Včasih se mi zdi, da je moja glava tako velika, ker je tako polna sanj," je razmišljal prvi roker, ki je nastopil na Broadwayu in ki se raje kot z glasbeni kolegi druži z ljudmi v obskurnih delih sveta.

Bowie igralec? Spomnite se ga kot vojaka v Vesel božič, gospod Lawrence ali kot vampirja v Lakoti Tonyja Scotta, kjer sta mu družbo delali prelestni Catherine Deneuve in Susan Sarandon, ali kot čarodeja v lutkovni ekstravaganci Labirint. Pop trenutek in nove vrste "slava" z albumom Let's Dance, turneja Serious Moonlight, opazen nastop na Live Aidu leta 1985.

Za izjavo "ljubezen je kot bolezen" brez nečimrnosti prizna, da je počasi do nje začutil odpor. "Ko sem spoznal Iman, je bilo neverjetno, udarec od prvega trenutka, moje življenje je postalo rožnato," se je o udarcu ljubezni neskromno posul s pepelom.

Bowie je bil zagnan za vse, kar mu je življenje prineslo naproti. "Delam vse, kar sem vedno hotel početi, imam neverjetno življenje. Počel sem vse, kar se je našlo na moji poti, da sem si razširil obzorja in videl, kako daleč me bo odneslo," proti koncu prizna umetnik, ki je to dimenzijo zapustil 10. januarja 2016. Vedno je vse naredil tako, kot je hotel – po svoje. Njegov pepel počiva na indonezijskem Baliju, njegova duša, umetnost in glasba pa ostajajo z nami. Za vedno. Če vas je vse skupaj požgečkalo, je čas, da se zakopljete v Bowiejevo diskografijo, filme ali kar koli ostalega je ustvaril za časa njegove plodne umetniške eksistence.

Film kot izkušnja, ne biografija

"Leta 2007 sva se dobila z Davidom, ko sva se pogovarjala o nekem projektu, ko je bil že napol upokojen. Bil je zanimiv sestanek, a se nama ni uspelo domeniti. Po njegovi smrti sem pristopil k njegovim dedičem, da bi posnel film, ki bi bil Bowiejeva izkušnja, ne biografija, kar je nazadnje briljantno naredil BBC z dokumentarcem 5 Years. Davida je težko označiti, zato se mi je zdelo, da je najbolje, da se prepustimo njegovim besedam, da to razloži on sam. Dediči so mi leta 2017 dovolili popoln dostop do vsega njegovega materiala, od posnetkov, filmov do vsega, kar je David ustvaril. Vmes sem doživel srčni napad in bil en teden v komi. Sem deloholik, dve leti sem bil v temnici in pregledoval material. Vedel sem, da bom odkril velik kreativni um, nikoli pa nisem poslušal njegovih intervjujev. Najbolj so me nagovorili njegovi pogledi in filozofija življenja. Nikoli nisem videl, da bi kdo živel bolj izpolnjeno življenje kot David, saj je življenje jemal kot pustolovščino in ko je nekaj osvojil, je šel takoj naprej. Toliko vlagamo v udobje in varnost ter ohranjanja statusa, on pa je bil sposoben tvegati vse, da bi dosegel kreativno izpolnjenost. Bil je človek, ki je bil neskončno vedoželjen glede vsega v življenju, vedno je bil prisoten v trenutku," je o Bowieju in filmu povedal režiser Brett Morgen.

Morgen se je podpisal že pod režijo rockumentarcev, kot sta Kurt Cobain: Montage of Heck in Crossfire Hurricane o The Rolling Stones. Ne ponudi Bowiejeve glasbene poti kot take, temveč umetnika predstavi po osebni, duhovni plati, kot raziskovalca neznanega. Kot tistega, ki si je upal "iti čez", izven cone udobja, da bi našel nove uvide v raziskovanju samega sebe in sveta, ki ga je obkrožal. V filmu tako ne bomo našli podatkov o njegovi diskografiji, o dejstvu, da je prodal več kot sto milijonov albumov, da jih je 11 od 26 studijskih albumov pristalo na vrhovih lestvic ali da je bil po številu prodanih vinilnih plošč najbolje prodajan umetnik 21. stoletja.

Če pa si dovolite, boste spoznali Bowieja kot človeka, ki je čutil, ki je znal zaznati duh časa, ki je spoštoval in cenil ljudi, sploh tiste, ki so mu bili blizu. Davida kot človeka. Vse to se je morda prej v luči njegovih preobrazb in pripisanega zvezdništva dostikrat pozabljalo. Če boste gledali, poglejte do konca zaključne špice. Splača se ...