Babilon: nezaslišano nora leta Hollywooda

Ekstravagantna drama Babilon poseže v čas neslutenih ambicij, presežkov in noro izprijenih zabav zgodnjega Hollywooda. Čas, ko so kraljevali nemi filmi, v katerih so kraljevali številni zvezdniki, ki so potem bolj ali manj uspešno preživeli prehod v obdobje zvočnega filma, ki ga je naznanil film Pevec jazza z Alom Jolsonom iz leta 1927.

Babilon tako ponudi vpogled v dvajseta leta 20. stoletja, z odlično igralsko zasedbo, saj imajo glavne vloge Brad Pitt, Margot Robbie, Diego Calva, Jean Smart, Li Jun Li, pojavijo pa se tudi Tobey Maguire, Spike Jonze in Olivia Wilde. Calva je mehiški priseljenec Manny Torres, ki išče svojo priložnost v filmski industriji, Pitt se vrhunsko prelevi v Jacka Conrada, zvezdo nemih filmov, ki prireja najbolj nore zabave, Robbiejeva pa v samooklicano igralsko zvezdo Nellie LaRoy, ki kmalu postane "tisto" dekle v filmih, o katerih piše tudi tračarska kolumnistka Elinor St. John (Jean Smart).

Ko pride čas zvočnega filma, se Manny hitro prilagodi in začne dobivati celo režiserska dela, Nellie pa ima nekoliko več težav, saj se, poleg igralstva, prerada vdaja tudi nebrzdanemu hazardiranju in opojnim substancam. Jackova zvezda, tudi po zaslugi člankov Elinor, počasi tone, poskus, da bi Nellie dobila novo priložnost, pa klavrno propade, saj ji njena divja narava preprosto ne pusti, da bi skočila iz svoje kože in se pretvarjala pred vplivnimi filmskimi bogataši. Manny potem skuša rešiti Nellie in odplačati njene hazarderske dolgove, sanjata celo o novem življenju v Mehiki, a ideja se zdi skoraj prelepa, da bi se lahko uresničila ...

Film je ekstravaganca od začetka do konca, nekaj, česar v taki meri v sodobnem Hollywoodu praktično ne vidimo. Kot bi nekatere filme Baza Luhrmanna dali na peto potenco in jim dodali še izdatno dozo golote, seksa in izprijenosti vseh vrst. A hkrati dober vpogled v vse tisto, kar ste o zlati dobi Hollywooda samo slutili, a si morda niste znali niti predstavljati. Morda celo opomin, da ste se morda krepko (z)motili, če ste mislili, da "kaj takega se pa vendar ni dogajalo" in da je bil to le čas nedolžnih plesov in zmernega pitja šampanjca. Hollywood je bil in je še vedno tovarna sanj, kjer so tudi ekscesi, vzponi in padci lahko  v neslutenih višavah ali pač nižavah.  

Damien Chazelle je zlati hollywoodski deček mlajše generacije, saj je letnik 1985. Pri 32. letih je postal najmlajši dobitnik oskarja za režijo filma Dežela La la, ki je morda razdelila kritike in gledalstvo, a z Ryanom Goslingom je delal tudi leta 2018 v First Man, ko je ta zaigral astronavta Neila Armstronga. Chazelle pa je pred tem, zanimivo, napisal celo scenarij za komično grozljivko Zadnji eksorcizem II, zagotovo pa je bilo nemogoče prezreti njegovo odlično psihološko dramo Ritem norosti (Whiplash) iz leta 2014, z odličnima Milesom Tellerjem in J. K. Simmonsom.

Babilon je nedvomno ena najbolj bombastičnih filmskih izkušenj, ki si jih lahko privoščite letos, ki je zagotovo ne bodo spregledali ob skorajšnji razglasitvi oskarjevskih nominirancev. Babilon ponuja triurni, brezkompromisni tobogan norosti brez zavor, ki je hkrati tako posvetilo kot dober vpogled v razbrzdanost Hollywooda pred stoletjem in ob prehodu iz nemih v zvočne filme. Skratka v čas, ko so se gradile hollywoodske sanje, kar je bila podlaga za filmsko industrijo, kot jo poznamo danes.

Film kljub dolžini niti za trenutek ne spusti gledalčeve pozornosti in je obvezna lekcija za vsakega pravega filmoljubca, ki si je pripravljen dopustiti vpogled v izprijenost in nore zabave in tudi v kruto realnost, s katero so se morali soočiti nekateri liki iz bogate zgodovine hollywoodske filmske zapuščine.