Arben Bajraktaraj o bogati karieri: od serije Besa do filmov o Harryju Potterju

Serija Besa je ena bolj opevanih srbskih serij, zelo je priljubljena. Zakaj menite, da je Besa tako uspešna? Tudi na VOYO se je zelo hitro povzpela na vrh lestvice gledanosti ...
Mislim, da je zaradi dramaturškega loka in predvsem zaradi raznolikosti, ki je prisotna v seriji. Ne samo, ker v glavnem igralci prihajamo iz najmanj sedmih, osmih držav, različnih nacionalnosti, različnih 'podnebij', bi lahko rekel, tudi način, na katerega je serija posneta, je zadolžen za uspešnost. Pri seriji je bilo sodelovanje, ki ga ni bilo lahko nadzorovati in peljati naprej. Brez Tee Korolji in Igorja Stomenijeva ta serija ne bi bila, kar je danes. Onadva sta nosila breme vse te serije. Lahko povem, da sam na začetku nisem želel sprejeti vloge Dardana, ko sem prejel prvi osnutek scenarija. Način, na katerega je bila vloga predstavljena, mi ni bil najbolj všeč. V seriji so prisotni nekateri stereotipi, seveda so, a vse skupaj je predstavljeno zelo verodostojno. Dramaturški lok je bil fantastično napisan. Scenaristi so se potrudili, da je bila zadeva verodostojna. Tu je bilo veliko sodelovanja in zavedali smo se tveganja, ki nam grozi ob snemanju takšne serije. Vprašal sem se, kot se vsak človek vpraša, ne samo z igralske strani, ampak tudi z osebnega vidika, kaj narediti, ker ne morem vzeti vloge samo zato, ker je vloga dobra. Moral sem verjeti v zgodbo.

Tea in Igor sta nam dovolila, da smo komentirali zgodbo, jo malo predrugačili, in res smo veliko sodelovali. Delali smo na tem, da bi bila zgodba resnična, verodostojna. Mogoče je serija uspešna, ker se lahko ljudje poistovetijo z nekaterimi liki. Nismo dovolili, da bi prišlo do nekih totalno stereotipnih percepcij zgodbe. Hvaležen sem Tei in Igorju, ki sta nam odprla vsa vrata sodelovanja. Gledali smo v notranjost dramaturgije, kar je redkost za igralca. Igralec lahko redko vpliva na končni izdelek. Tu pa je bilo veliko sodelovanja. Bila sta zelo odprta in na neki način je bilo celotno sodelovanje zelo lepo.

Kako bi vi serijo Besa opisali?
Serija Besa govori o generacijskih prelomih. Še posebej v drugi sezoni. V prvi sezoni je serija zgodba usode. To je zelo balkanska stvar: ali usodo izberemo mi ali usoda izbere nas? Mogoče je moč celotne serije prav to, ta vez, ki jo ima serija s starimi antičnimi tragedijami. Če ne bi bilo tega, ne bi bilo toliko identificiranja ljudi, toliko ljubezni, kot je imajo ljudje do serije. Mogoče so se zato ljudje nekako poistovetili s to tragično zgodbo, usodo človeka.

Vi igrate Dardana Berišo, glavni lik. Kdo je Dardan?
Ko sem ga najprej spoznal v scenariju, se mi je zgodilo nekaj zelo čudnega. Veste, včasih, ne vemo, zakaj, neki lik naenkrat zaživi, se razcveti. Ni mi bilo treba dolgo delati na njem, sem pa moral dolgo dihati z njim. Dardan je pravzaprav ves ta antagonizem v tej usodi, ki je ni izbral, ampak jo vodi naprej. Ne glede na to, kaj on dela, ve, da je kljub vsemu nekaj nad njim. Ni to neko religiozno vprašanje, je vrednota njegove celotne genealogije, klana. Dardan deluje tako, kot delujejo v severni Albaniji. Lik Dardana je zelo bogat. Sam sem se boril s tem, kako ga prikazati, ker nisem hotel delati lika, ki smo ga že videli, v smislu mafijskega stila. Saj vemo, imamo ogromno referenc na mafijske vloge, ki so bile fenomenalne: od Ala Pacina, do De Nira, Branda. To so fenomenalni igralci. Sam pa sem hotel narediti nekaj avtentičnega iz naših krajev, iz moje regije, iz moje vasi, nekaj, s čimer sem živel v svojem otroštvu.

Dardan je res specifičen negativec. Do njega tudi gledalec čuti strahospoštovanje, vidi se, da je krvoločen, a je v svojem, čeprav tudi umazanem poslu, zelo profesionalen. Čeprav se to sliši čudno, se mi zdi, da je lik res takšen.
Ja, je res, (smeh) res je takšen. V njem je ta neki balkanski antagonizem.

Govora je o besi, to je albanski običaj. To je beseda, ki jo moraš držati, in jo Albanci jemljejo zelo resno. V seriji Besa gre tudi za zelo krvoločna dejanja v primeru držanja te obljube. Kako je s tem dandanes?
To je nekaj, kar še vedno obstaja. Besa je zaščita. Ko daš beso, zaščitiš nekoga. Dandanes besa ni abstraktna. Je, obstaja. Spomnim se prvega sestanka z ekipo serije Bese, ko so me vprašali, kaj je besa, in sem jih gledal ter povedal, da se to ne more kar tako pojasniti. Besa ni samo beseda. Prej, ko so v starih časih dali beso, so z roko šli v kamen ali pa v cerkev in prisegli, da bese ne bodo prelomili. Ali pa so celo otroka prijeli za noge, ga obrnili na glavo in s tem dali vedeti, da dajejo beso in da jim besa pomeni več kot življenje dojenčka. V smislu, da seveda bodo držali beso. To so rituali, ki so obstajali v starih časih, tega zdaj ni več. Besa kot takšna je še vedno prisotna, ne vem pa, koliko časa bo še. Še posebej je prisotna v teh strukturah, kjer še vedno obstaja bolj arhaičen način življenja. Ne vem pa, koliko sodoben svet vpliva na to, ker se tako hitro spreminjajo stvari in hkrati tudi izginjajo.

V Besi smo v prvi sezoni videli Sebastiana Cavazzo in v drugi sezoni Katarino Čas ter seveda še nekaj drugih slovenskih igralcev. S Sebastianom sem se pogovarjala o njegovi albanščini. Povejte, kako se je izkazal? Nam, ki ne razumemo albansko, se je zdel vrhunski! (smeh)
In je bilo vrhunsko! Res. Ne samo njegova albanščina, tudi lik Agima je naredil vrhunsko. Enkrat smo bili skupaj v sceni in sem v albanščini improviziral. Me je gledal in sem pozabil, da ne govori albansko. Fenomenalno je bilo delati z njim. Vlogo je izdelal fenomenalno, albanščino je, bi rekel, raztural. Genialno! Še posebej v smislu, da je našel način dihanja z likom, kar je bilo najbolj pomembno. Sem imel priliko delati tudi z jeziki, ki jih ne obvladam. Ni toliko v izgovorjavi, kot je v melodiji jezika, in on je našel to pravo melodijo enega od naglasov.

Ste mu kaj pomagali pri albanščini, izgovorjavi?
Ja, seveda. Pomagali smo tudi v smislu, da besedilo ni bilo preveč zapleteno. Da je bila fraza poenostavljena, da ni bilo težko izgovoriti.

On je imel cele dialoge, veliko je govoril, kar zanj verjetno ni bilo najlažje.
Seveda, ja. To je bila težka naloga. Je bilo zelo zahtevno, pravzaprav. Ampak mi smo se lepo razumeli. Čutiti je bilo, da imamo vsi radi to serijo. Čutilo se je spoštovanje do zgodbe, do likov in do vsega, o čemer govorimo. Vsa ekipa je bila zelo kreativna.

Na VOYO imamo kar nekaj balkanskih serij, ki so v zadnjih nekaj letih doživele razcvet. Kaj pravite na vse te serije, ki nastajajo na našem območju?
Sicer jih ne spremljam dovolj, ampak bi rekel, da se je razcvet zgodil, najbrž zato, ker so se oblikovale določene ekipe. Mogoče je bil čas, da se bolj združimo. Kar enostavno je, v bistvu. Vidimo veliko tujih platform, mi Balkanci pa smo še vedno zelo majhni. Zelo pomembno je slediti trendom in delati kakovost, in če želimo nekaj kakovostnega narediti, moramo stopiti skupaj in preseči stvari.

No, ko sva ravno pri velikih platformah, svetovnih produkcijah. Tudi vi imate s tem kar nekaj izkušenj, bili ste v Hollywoodu, zdaj ste v Parizu. Kako večje države primerjate z našim, manjšim trgom?
Da vam iskreno povem, mislim, da ni razlike. Film je film. Film nima narodnosti. Ko se dobro dela, se dobro dela. Na Balkanu imamo odlične ekipe. Delal sem v Albaniji, Črni Gori, Srbiji, Bosni, Španiji, po vsej Evropi. Na koncu koncev je vse dobro, ko imaš dobro ekipo. Največji problem Evrope so predsodki, ki so prisotni na vsakem koraku. Ko sem dal prvi intervju v Sloveniji, okoli leta 1996, ko sem bil še zelo mlad igralec, sem rekel, da je nebo Evrope prekrito z oblaki predsodkov. Na žalost je danes še huje. Še posebej v državah nekdanje skupne države. Neverjetno je, kako se ne poznamo med seboj.

Imeli ste vlogo v filmih o Harryju Potterju in v filmu Ugrabljena, v katerem ste igrali ob boku Liama Neesona ... Kako je sodelovati s filmskimi zvezdami svetovnega kova? Kdo vas je navdušil?

Lepo je slišati, da so tudi takšne zvezde še vedno preprosti in normalni ljudje ...
Mislim, da se to vidi tudi v likih, ki jih delamo. Mislim, da se vidi, ko nekaj ni ravno dobro. (smeh) Ko ni ravno tako, kot bi moralo biti.

Če povzameva samo te tri stvari, kot so Besa, Harry Potter in Ugrabljena, se zdi, da vam vloga negativca kar paše ... Kako se počutite v teh vlogah?
Ne poznate vse moje filmografije. (smeh)

(smeh) Ne poznam, seveda ne poznam, priznam, a zdaj sva se pogovarjala o teh treh vlogah, zato sprašujem, kako se počutite v vlogi negativca.
Povejte, kateri igralec pa ne uživa v teh vlogah? To so najboljše vloge! (smeh) Kot igralec ne gledam na to, ali je lik pozitiven ali negativen. Gledam na to, kakšno zgodbo ima lik in kako dihati z njim. To je najbolj pomembno. To, kar se tiče zahodne Evrope, je skorajda pravilo, da ko prideš iz vzhoda, si nevaren, kriminalec. Kar pa seveda ni res.

Sebastian Cavazza je temu v smehu rekel 'savage Balkans' (divji Balkanci) ...
(smeh) En ameriški kritik je za Beso napisal, da je to 'Balkan noir' in to je bilo lepo prebrati. Sem pa delal seveda tudi drugačne vloge na Balkanu, na Kosovu, ki so popolnoma drugačne od teh zahodnih. V enem filmu, ki mi je pri srcu (A shelter among the clouds) igram pastirja, recimo. So tudi drugi filmi, kar nekaj jih je. Ampak tudi v Franciji sem imel srečo delati različne vloge. Zato sem tudi ostal tukaj, ker tukaj delam tudi v gledališču. Tu imam dostop do vlog, ki so res drugačne.

Torej ostajate v Parizu, zakaj nikoli niste ostali čez lužo, recimo?
Veste kaj, čisto iskreno. Malo je bilo daleč. (smeh) Ko sem snemal v New Yorku, so bili otroci majhni in sem se odločil, da ostanem v Evropi, ker sem tu zelo srečen. Tu sem tudi imel dostop do vlog, ki so mi bolj pri srcu, tu lahko delam stvari, ki jih imam rad. Zelo pomembno mi je tudi, da lahko delam v gledališču.

S tem ostajate tudi v bližini, če se nam morda obeta še tretja sezona Bese ...
(smeh) Ja, tretja sezona je v menda nastajanju, se še piše. Ampak veste, kako je pri nastajanju serije, za to potrebuješ sredstva in s tem tudi čas. Kakovost zahteva dovolj sredstev, saj veste, kako je. Z malimi sredstvi lahko delaš velike stvari, a ne ves čas. Serija Besa je poseben žanr. Če bi me osebno vprašali, nisem pristaš številčnih epizod v sezoni in velikega števila sezon. Ravno pred tremi tedni sem sodeloval v eni francoski seriji, ki je zdaj v peti sezoni in sem se med opazovanjem glavnega igralca spraševal, kaj še lahko naredijo z njim. Deloval je zelo utrujen od vsega tega. (smeh) Mislim, da ima razvoj serije svoje meje. Morda bo tretja sezona in bil bi vesel, če bi jo zaključili v enem lepem duhu. Mislim, da bi bilo lepo videti, kaj bi se še zgodilo. Kot igralcu se mi zdi zgodba zelo pomembna. Prihajam iz književnosti in poezije kot vse ostalo. Zato mi je zgodba res zanimiva.

Še za konec se dotakneva jezikov, v katerih ste snemali, o tem sem govorila tudi s Cavazzo. V katerih jezikih ste vi že snemali?
V ruščini na primer sem imel ogromno teksta in mi je bilo kar težko. Ne samo, da je bilo veliko teksta, igral sem avtohtonega Rusa. Ne nekega tujca. Ko so Rusi gledali, so rekli, da sem kot Rus iz Kavkaza. Sem rekel, dobro, samo da ne zveni, kot da sem z Balkana! (smeh) Tisto dekle, ki me je učilo rusko, je bila iz Kavkaza, tako da v redu. Ni toliko vprašanje, kako težko je snemati v jeziku, ki ga ne govoriš, bolj je pomembno, da pozabiš, da jezika ne govoriš.

Da se prepustiš, torej ...
Ja, tako. Ni nobene skrivnosti v tem. Tu moraš stalno ponavljati, vsak dan. Samo to je ta skrivnost.

V koliko jezikih pa ste snemali?
Iskreno, ne vem. Vsaj 10 tujih jezikov.