45-letnica groze Teksaškega pokola z motorko

Na lestvici najstrašljivejših filmov vseh časov je Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre) iz leta 1974 zagotovo precej visoko, pri nekaterih pa celo na samem vrhu. Čeprav se morda pri okusu katerega od ljubiteljev oz. poznavalcev "tepe" s filmi, kot so Izganjalec hudiča, Carpenterjeva Stvor ali Noč čarovnic, Hitchockov Psiho ali film Rosemaryjin otrok Romana Polanskega. Okusi so, hvala bogu, različni. In prav je tako.

Režiser Tobe Hooper je predlani odšel v večnost, a mu je treba priznati, da je s filmom, ki je ohlapno temeljil na zgodbi resničnega serijskega morilca Eda Geina, posegel globoko v grozljivi žanr in v sam pristop k tovrstni tematiki. Hkrati pa je tlakoval pomembne temelje preostalim filmom, ki so sledili, njihovim ustvarjalcem in ne nazadnje samim gledalcem, ki uživajo ali trepetajo ob tovrstnih filmih.

Gein, ki je v tem filmu upodobljen kot Leatherface, orjak z (domnevno kožno oz. usnjeno) masko, je poleg Johna W. Gacyja, Jeffreyja Dahmerja ali Teda Bundyja zagotovo eden širše poznanih serijskih morilcev v ameriški popularni kulturi, saj so prav o vsakem od njih posneli že nič koliko filmov, serij in dokumentarcev. Teksaški pokol z motorko se sicer začne s tipičnim zapletom, ko se zvedavi najstniki odpravljajo preverit, ali so v resnici oropali grob dedka ene od protagonistk, hkrati pa namiguje, da naj bi šlo za resnične posnetke o tem, kaj se je zgodilo petim mladostnikom. Čeprav se sprva zdi, da film ni tipičen "slasher", kot se imenuje žanr filmov, v katerih na veliko mesarijo ljudi, se psihološka groza in pričakovanje počasi spremenita v kruto realnost, ko se akterji zavejo, da so zares padli v roke krvoločne teksaške družine sprevržencev.

Srečajo se z nečim, kar jih za vedno spremeni, saj odkrijejo nekaj, kar nikoli niso mislili, da je mogoče. Poleg tega je film nastal praktično za drobiž, zaslužil pa je 30-krat toliko. Da je bilo tudi snemanje pravi pekel, priča dejstvo, da so igralci delali za zanemarljive honorarje, na vročini tudi okoli 40 stopinj Celzija. Svoje pove tudi podatek, da je bil film (v originalni različici) v Veliki Britaniji prepovedan vse do konca 90. let prejšnjega tisočletja.

V filmu je, podobno kot v Jagenjčki obmolknejo (1991), dobro poldrugo desetletje pozneje, veliko referenc na resničnega Geina, ki naj bi delal maske iz človeških obrazov, kakršno v filmu nosi tudi Leatherface, verižice in pohištvo iz kože in človeških organov ter priteklin. Bil naj bi problematičen mož s strogo in ukazovalno mamo, prav tako mu niso dokazali domnevnega kanibalizma. Vse to lahko po koščkih vidimo v filmu, vse pa je dobra psihološka igra, ki se igra s čustvi in strahovi gledalcev. Seveda je bilo že ob samem izidu filma za gledalce in kritike vse skupaj velik šok, hkrati pa je treba režiserju priznati, da je film eden redkih, ki še dandanes marsikoga pošteno prestraši. Preprosto je tako dobro posnet in ima tako efektne prizore, da stvar, ne glede na to, da je stara 45 let, deluje.

Po svoje je šokantno že to, da film vseeno temelji na določenih dejstvih, ki so jih vzeli z Geinovega življenja, sicer pa sta izviren scenarij zelo dobro spisala Hooper in Kim Henkel. Zanimivo je, da sta pozneje nekakšen hommage temu filmu naredila Wes Craven (poznan po filmskih serijah, kot sta Nočna mora v ulici Brestov in Krik) s filmoma Opazujemo te (The Hills have eyes 1 in 2), navdihnil pa naj bi tudi Ridleyja Scotta, da je posnel prvega Osmega potnika leta 1979.

Film se tako naslanja na vso grozo, ki si jo gledalci lahko samo predstavljajo, nekaj od tega pa seveda tudi zelo nazorno lahko vidijo in podoživijo ob ogledu filma. Sama zgodba se zdi precej verjetna in resnična, ali tovrstne filme jemljete kot zabavo ali "živo" grozo, pa je drugo vprašanje. Če menite, da gre za zadnje, najbrž niste privrženci tovrstnih filmov in jih z največjim veseljem izpustite.

Hooper je umrl leta 2017, a je prav gotovo svetu zapustil nekaj resnično strašljivega, če številnih nadaljevanj in predelav originala niti ne omenjamo. Igralec Gunnar Hansen je kot Leatherface postal kultni lik, hkrati pa je imel po zaslugi te vloge celo težave v zasebnem življenju, saj so ga nekatere ženske enačile z morilcem, ki ga je tako prepričljivo zaigral v filmu.

Nadaljevanja morda niso bila tako slaba, čeprav ne sežejo originalu niti do kolen. Predvsem gre zato, ker se nekaj tako originalnega, kar je bilo ustvarjeno sredi sedemdesetih in še vedno zdrži preizkus časa in deluje v svojem osnovnem namenu (da prestraši ljudi), niti ne da primerjati s kakršnimkoli približkom. Podobno kot se nič ne more primerjati z originalnim Izganjalcem hudiča, Nočjo čarovnic, Žrelom, Petkom 13., Stvorom, Nočno moro v ulici Brestov ali Gospodarjem pekla.

Ljubitelji grozljivk dobro vedo, o čem govorim, tisti, ki jih je zamikalo, da bi si ogledali, kako je videti groza po teksaško, pa lahko takoj skočijo na splet in pobrskajo, koliko evrov pride izdaja ob 30. ali 40. obletnici filma na DVD ali blu ray nosilcih. Seveda, če nočete čakati na 50. obletnico ali srečno naključje, da bi si ga morda, z veliko sreče, lahko po bog ve koliko letih spet lahko ogledali na velikem platnu kake kinotečne retrospektive.