35. Liffe: Aplikacija za spremljanje posmrtnega življenja?

50-letni Karsh (Vincent Cassel) je ugleden in premožen poslovnež, ki ima temu primeren ekscentričen okus, hkrati pa je neutolažljiv zaradi prerane smrti svoje žene. Zato je izumil GraveTech, revolucionarno in kontroverzno tehnologijo, ki živim omogoča, da spremljajo trupla svojih dragih pokojnikov, medtem ko ta razpadajo v grobu, ovita pa so v poseben prt, ki ga je podjetje razvilo skupaj s Kitajci in ki to omogoča. Ko se že zdi, da bo s tovrstnimi pokopališči zavzel svet, saj po poskusnem v Torontu načrtuje tudi širitev drugje po svetu, mu neke noči oskrunijo in razbijejo več grobov, tudi tistega, v katerem leži njegova žena. Karsh se odloči, da bo storilce razkrinkal, kmalu pa odkrije, da so oskrunjeni grobovi povezani in da nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled.

"Resnično sem želel izvedeti, kaj se je po pokopu zgodilo z mojo ženo, saj nisem bil pripravljen ostati sam. Zdelo se mi je, da na samoto tudi ona ni bila pripravljena. Pomislil sem, da morda obstaja način, da umrlega svojca z uporabo tehnologije vsaj čustveno objamemo," je filmu ob bok povedal Cronenberg, ki je na naravnost vizionarski način ponudil kost času, ki prihaja in nam dal v razmislek, kaj vse bi bilo (morda že je) možno v smislu povezanosti med živimi in mrtvimi. Kajti prav njegove ideje v filmu se zdijo izvedljive, človeštvo pa bi morda lahko naredilo korak proč od metuzalemsko-okostenele tradicije, šlo bolje v korak s tehnologijami, ki so na voljo in tudi v tem smislu naredilo korak naprej. Seveda le tisti, ki si tega želijo in si hkrati kaj takega lahko privoščijo.

Kako dobro je svoj francoski naglas skril Cassel, ki že vrsto let nastopa tudi v angleško govorečih filmih, ni več treba poudarjati, prej bojda presune, kako natrenirano je telo skoraj 60-letnika, ki ga, vlogi primerno, tudi rad pokaže, kot tudi ne razočara skoraj abrahamovka, seksi Diane Kruger, sicer resnična partnerica Normana Reedusa, ki ga poznamo iz serije Walking Dead oz. videoigre Death Stranding. Guy Pearce je klasičen v svoji kameleonskosti, spomnite se ga le v Memento, Priscilli, kraljici puščave, L.A. zaupno ali Prometeju.

Cronenberg je že v svojih zgodnjih tridesetih letih postregel s prvencem Parazitski umori (1975), s katerim je med vrsticami nakazal epidemijo aidsa, potem pa so, med drugim, sledili filmi, kot so Steklina (1977), Zalega (1979), Videodrom (1983), Zakleta dvojčka (1988), Muha (1986), Golo kosilo (1991), Trk (1996), Zgodovina nasilja (2005) ali nedavni Zločini prihodnosti (2022). Njegova dela so vedno hodila po robu, kar se za dobrega avtorja tudi spodobi, hkrati pa nam je vedno ponudil nekaj več, tudi prihodnost, kar je prav tako dobra lastnost jasnovidnega ustvarjalca, ki ga "mainstream" ni nikoli pretirano zanimal. Po drugi strani pa si množične plehkosti (najbrž) niti ni namensko želel, sploh, kjer je neprestano izbiral tematike, ki občinstva po multipleksih večinoma ne zanimajo.

Da pri 83. letih na tako popoln način upravičiš nazive, kot so "baron krvi" ali "kralj venerične groze", gre režiserju samo zaploskati, saj, poleg odlične Substance, ki je v prvi plan vrnila Demi Moore, Mrtvaški prt letos ponuja eno zanimivejših filmskih izkušenj, ki je ne samo drzna in futuristično-jasnovidna, temveč tudi aktualna, fantastično filmsko dovršena in prava poslastica, s kupom izvrstnih igralskih kreacij prekaljenih imen srebrnega platna za povrhu.