35. Liffe: Almodóvar o evtanaziji v angleščini

Prijateljici Ingrid (Julianne Moore) in Martha (Tilda Swinton) se poznata že od malih nog, ko sta bili sodelavki kot novinarki pri isti reviji. Ingrid je nato postala pisateljica, Martha pa vojna poročevalka, njuni profesionalni poti pa sta se tako dokončno razšli. Dokler ju spet ne združi usoda, saj Ingrid Martho obišče v bolnišnici, kjer se bori z neozdravljivo obliko raka, ki vedno bolj napreduje. Četudi se je Martha z boleznijo spopadla z veliko poguma in odločenosti, pa vedno bolj spoznava, da raku ne bo kos, zato pa skuša preostale dneve izkoristiti maksimalno, po možnosti z Ingrid ali katero od prijateljic. Marthina volja in optimizem pa se dokončno zlomita, ko izve, da so metastaze napredovale po njenem telesu. Zato se odloči na "temnem spletu" kupiti tableto za evtanazijo, s katero si želi brez bolečine, v idilični najeti podeželski hišici spokojno oditi s tega sveta. Bo Ingrid zmogla dovolj moči, da bo v "sosednji sobi", medtem ko bo njena najboljša prijateljica po lastni volji odšla v večna prostranstva?

Almodóvar v svojem prvem filmu v angleškem jeziku postreže z natančno študijo globine ženskega prijateljstva, zaupanja in tudi delikatne teme umiranja, s tem povezane evtanazije in vseh predsodkov, ki se ob tem porajajo tako posamezniku kot družbi kot taki. Oskarjevki namreč na prefinjen način nosita celotno breme filma, katerega tematika je vse prej kot lahka, hkrati pa to počneta počasi, sloj za slojem, včasih boječe, tipajoče, drugič spet odločno in neposredno, česar so sposobne samo zares vrhunske igralke.

"Med snemanjem smo bili tako ekipa kot jaz ob njuni igri včasih na robu solz. Snemanje je bilo nadvse ganljivo in nekako blagoslovljeno," je o snemanju povedal Almodóvar, verjetno mednarodno najbolj poznan španski režiser, ki mu je uspel preboj že leta 1988 s filmom Ženske na robu živčnega zloma, med drugim pa ima tudi dva oskarja za tujejezični film (Vse o moji materi, Govori z njo). Vedno prodorni in kontroverzni predstavnik sodobne španske kinematografije je sicer postregel s filmi, kot so Mračne navade, Zveži me!, Kika, Slaba vzgoja, Koža, v kateri živim, v zadnjem desetletju pa poleg pričujočega še z dramami Julietta, Bolečina in slava ter Vzporedni materi, ki smo ga pred leti prav tako lahko videli na Liffu.

Mojster barvitih in čutnih melodram z odličnim občutkom za upodabljanje slikovitih ženskih likov tako ne razočara, četudi smo bili doslej vajeni precej bolj impulzivnih filmov, ki so bili seveda v španščini, s španskimi igralkami, ki so ponudili drugačne odtenke. A tudi njegove najbolj čutne zgodbe so se nas vedno dotaknile na prav poseben način, kot se vas bo tudi najnovejša mojstrovina z izvrstnima igralskima kreacijama osrednjih protagonistk.