Richie Bravo (Michael Thomas) so po materini smrti in njenem pogrebu vrne domov v Avstrijo, kjer ga v kleti družinske hiše pričaka mlajši brat, oče pa na pol dementen živi v domu za ostarele. Ker je njegova stara slava že zdavnaj zbledela, je zdaj obsojen na nastope za upokojenske turiste iz Nemčije in Avstrije, po možnosti v jedilnicah in dvoranah nekoč cvetočega obmorskega mesteca Rimini. Seveda je od tega odvisen tudi njegov vse bolj nereden dohodek, za katerega se mora neprestano cenkati z lokalnimi "poslovneži". Na srečo oddaja nekoč razkošno vilo, polno njegovih glasbenih trofej in spominov. A ker mu vse skupaj ne zadošča za dostojno življenje, ostareli in osamljeni žigolo rad sem pa tja "ustreže" svojim oboževalkam, ki so pohotne gospe, drveče v jesen njihovih življenj, a željne njegovih seksualnih uslug. Drži pa tudi, da njegov šarm ni več tak kot nekoč, saj njegovo premoženje vedno bolj kopni. Dokler se na njegovih vratih ne pojavi še njegova odrasla hčerka Tessa, ki jo je "pozabil" kako desetletje nazaj, zdaj pa od njega zahteva, da ji izgubljena leta kompenzira z denarjem, ki ji ga dolguje zaradi neplačevanja preživnine ...
Ulrich Seidl je film posnel v turobni zimski krajini, ob morju in obali s praznimi plažami, meglo in hladnim vzdušjem, kar se po njegovem zelo dobro vklaplja v samo idejo filma ter vsesplošnim občutenjem nemoči in svojevrstnega fatalizma, ki ga zrcalijo propadajoča kariera in osebne travme osrednjega lika. Čeprav se zdi, da je Richie ujet v bedno životarjenje med petjem na matrico, umazanim seksom z odcvetelimi, ostarelimi "oboževalkami" in vsakodnevnim popivanjem, ga srečanje s hčerko spomni, da morda v življenju obstaja še kaj več, kar sicer doživlja na bazi dnevne rutine. Četudi se zdi, da želi Tessa od njega iztisniti zgolj denar, ter skupaj s prijatelji izkoristiti njegovo gostoljubnost, se kmalu njeno srce nekoliko omehča. Richie vendarle dobi nekaj zadoščenja, da je vsaj malo nadoknadil zamujeno, saj ga prevzame občutek neznosnega obžalovanja.
Seidl ob Michaelu Hanekeju velja za enega najpomembnejših in najradikalnejših sodobnih avstrijskih režiserjev. Leta 2001 je posnel prvi igrani celovečerec Pasji dnevi, za katerega je prejel posebno nagrado žirije na filmskem festivalu v Benetkah. V letih 2012 in 2013 je ponudil uspešno trilogijo Paradiž (Ljubezen, Vera, Upanje), ki so jo prikazali v tekmovalnih programih najpomembnejših evropskih festivalov od Cannesa, Benetk in Berlina. Rimini dostojno nadaljuje tradicijo njegovih tipičnih likov in tematik, ki so Seidlu precej pri srcu, zato tudi tokrat lahko pričakujete zanimivo filmsko popotovanje na velikem platnu.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.