33. Liffe: Je stari seks preteklost?

Saul Tenser (Viggo Mortensen) je priljubljen performativni umetnik, ki spi v viseči postelji, podobni maternici. V njegovem telesu nenehno rastejo novi organi, njihovo odkrivanje in odstranjevanje pa tvori jedro njegovih umetniških performansov, ki jih izvaja skupaj s svojo spremljevalko Caprice (Lea Seydoux). Oba se zavedata, da njuno početje ni nujno sprejeto z odobravanjem. Nova vladna institucija namreč poskuša izslediti posameznike z novimi organi, zato se Saul znajde pod njenim drobnogledom. Umetnik pod vse večjim pritiskom poskuša uprizoriti svoj najbolj šokanten performans do zdaj.

V ne tako oddaljeni prihodnosti se človeštvo vse bolj poskuša prilagoditi generičnemu, sintetičnemu okolju. Ustroj človekovega obstoja je človeško telo, telo je resničnost, stari seks je preteklost, operacija postane novi seks. Režiser raziskuje vpliv naše lastne tehnologije na človeštvo v želji ustvariti film, ki pokaže, kako bi se družba odzvala na spremembe v človeškem telesu, ki veljajo za nevarne in jih je treba zatreti.

Cronenberg je rojen leta 1943 v Torontu, prve srednjemetražne filme je posnel ob koncu šestdesetih let, v njih je nakazal svojo obsedenost s človeškim telesom, spolom in virusi. Od teh sta poznana Stereo (1969) in dobro uro dolgi Zločini prihodnosti (1970), ki pa razen podobnosti v naslovu nima ničesar skupnega z novim filmom.

Da je s svojimi filmi nekakšen napovedovalec prihodnosti, vemo že od njegovih prvih filmov, ko je naznanjal epidemijo aidsa (Parazitski umori, 1975), napovedal prevlado televizije in njenega vpliva na človeško psiho (Videodrom, 1981), pokazal, kako se z močjo uma razletavajo človeške glave (Skenerji, 1981), naredil vrhunski "remake" klasične Muhe (1986), kasneje je dregnil v ginekološke operacije z Zakletima dvojčkoma (1988), ufilmil celo "nefilmičnega" Williama Burroughsa (Golo kosilo, 1991), združil travestijo in opero (M. Butterfly, 1993), seks in prometne nesreče (Trk, 1996), nakazal na prihodnost gaminga (eXistenZ, 1999), se lotil shizofrenije (Pajek, 2002), v zadnjih dvajsetih letih pa dregnil v tematike, kot so Freud, nasilje, ruska mafija in zvezdništvo. A priznati mu gre, da je prvi mož telesnega horrorja in Zločini prihodnosti je nov vrhunec filmskega velikana, ki bo sredi marca prihodnje leto obeležil častitljivih osemdeset let.

Performans spreminjanja telesa od znotraj je torej novi "rajc", nam sporoča Cronenberg. Umetnost telesa, operacije, "body art" v vseh možnih oblikah, so njegov rokenrol. Že več kot pol stoletja. Zavzetost in strast, ki jo v filmu pokažeta Mortensen in Seydouxova, je impresivna, najbrž zavedajoča se, da nič ne more izenačiti izkušnje, kot jo da tako ekstremno specifičen, čudovito "odbit" in hkrati vizionarski film, pod katerega se lahko podpiše le Cronenberg. Lepotni izbor za najbolj izviren notranji organ? Zakaj pa ne, a le za ljubitelje "notranje lepote" ...