33. Liffe: Bo Kit Fraserju prinesel oskarja?

Charlie (Brendan Fraser) je spletni učitelj angleščine, a se zaradi ekstremne debelosti med predavanji svojim študentom noče pokazati, ker ga je sram lastne podobe v ogledalu. Prav vanj se namreč praktično ne pogleda več, saj mu obilnost telesa le stežka dopušča premikanje po njegovem stanovanju, niti na misel pa mu ne pride, da bi šel med ljudi. Še pred dostavljavcem pic ga je sram. Praktično edini človek, s katerim ima stik, je negovalka Liz (Hong Chau), ki je vajena njegove fizične podobe, težav z dihanjem, visokega pritiska in nasploh vedno bolj nevzdržnega zdravstvenega stanja.

Zadeva pride celo tako daleč, da mu ob obisku pove, da njegovo srce ne bo zdržalo visokega krvnega pritiska ter da bo do konca tedna umrl, če ne bo poiskal zdravniške pomoči. Omenjeni vsakdan prekine nenaden obisk Charliejeve hčerke Ellie (Sadie Sink), ki jo ima iz nekdanjega zakona z Mary (Samantha Morton). Ellie se zdi kot naporna najstnica z vsemi muhami vred, ki pa se vseeno počasi omehča in na dan pridejo marsikatere boleče stvari iz preteklosti. Hkrati pa si Charlie zada nalogo, da bi vsaj malo nadoknadil zamujeni čas, ko je zaradi (že pokojnega) ljubimca zapustil družino. Dejstvo je namreč, da se njegov čas, ker noče k zdravniku pod pretvezo, da nima za zdravstveno zavarovanje, iz dneva v dan vse bolj neusmiljeno izteka ...

"Navdihnila me je igra Sama Hunterja, da na filmskem platnu občinstvo postavim v Charliejevo kožo, jih potopim v njegove najgloblje misli, obžalovanja in upe," je o filmu povedal režiser Darren Aronofsky, ki mu gre priznati, da je v tem naravnost fantastičen. Že od njegovih prvih filmov, če se spomnite Pi ali Rekvijem za sanje, je postal pojem režiserja, ki s svojimi filmi in liki zleze pod kožo svojemu gledalstvu, in to na poseben način. Četudi ima morda med filmi tudi kak (napol) kiks, kot sta npr. Vodnjak (The Fountain, 2006) ali Noe (Noah, 2014), slednji z oskarjevcem Russllom Crowom, mu gre težko oporekati genialnost, ki jo je pokazal v Rokoborcu (2008), s katerim je oživil propadajočo kariero Mickeyju Rourku, temačno opojnost Črnega laboda (2010), v katerem sta ob boku Vincenta Cassela briljirali Natalie Portman in Mila Kunis, ali postopen padec v norost, ki ga v horror drami Mother! (2017) doživi še ena oskarjevka Jennifer Lawrence.

Kit nas dejansko zelo poveže s Charliejem, ne glede na njegovo pojavo, ki se bo morda večini gledalstva zdela neznosna ali celo odvratna, a pogled mimo tega nam ponudi človeka, ki ga je življenje teplo, ki je preživel velike travme in zanikanja, da je postal tak, kakršen je postal. A tudi borba z debelostjo, vsemi obsojanji in zavračanji ljudi in sveta okoli njega ga pokaže kot človeka, ki globoko čuti, obžaluje, ki se skuša odkupiti za svoje grehe in napake. Charlie je v svojem bistvu človek z veliko začetnico, saj lahko začutimo njegovo nemoč ter hkrati tudi željo po odrešenju in tem, da bi "vendarle nekaj naredil prav". Četudi je morda sebe postavil v vlogo žrtve in se nikakor, razen redkega žarka svetlobe, ki mu ga nudi hčerka, ne (z)more rešiti lastnega fatalizma.

Film je pravzaprav lepa prispodoba Fraserjevega življenja, ko je postal megazvezdnik po zaslugi filmov George iz džungle in trilogije Mumija konec prejšnjega tisočletja, potem trpel številne nepopravljive telesne poškodbe in bil nato za povrhu še žrtev spolnega napada člana zveze tujih novinarjev v Hollywoodu, ki stoji za zlatimi globusi. Prav zato je Fraser v enem od intervjujev že izjavil, da se podelitve ne bo udeležil, saj ga "mama ni vzgojila v hinavca". Dejstvo je, da je v filmu Kit tako dober, da zna dobiti tako zlati globus kot oskarja, za katerega bo zagotovo nominiran. O tem pričajo tudi stoječe ovacije na nekaterih filmskih festivalih, kjer je bil film predstavljen, ki so ga spravile do solz. Kot vas bo spravil tudi ogled tega odličnega filma, ki sta ga ustvarila z Darrenom.