Alexia (Agathe Rousselle) je imela kot deklica z očetom hudo prometno nesrečo. Življenje so ji rešili tako, da so ji v glavo kirurško vstavili ploščico iz titana. Kasneje lahko spremljamo, kako se kot seksi striptizeta preživlja s plesanjem v nočnem klubu, a ima njeno življenje črn madež, saj ima ves čas nasilne, celo morilske izpade, ki postajajo vedno bolj ekscesni.
Kmalu je na begu pred policijo, zato se začne skrivati in se domisli, da se bo prelevila v moškega. Ko spremeni videz, pa se začne izdajati za sina šefa gasilcev Vincenta (Vincent Lindon), ki jo – presenetljivo – sprejme, a ima tudi sam kup skrivnosti in lastnih travm. Med dvema trpinčenima dušama se razvije poseben odnos, na njenem telesu pa se začno dogajati spremembe, ki postanejo tako očitne, da jih ne more nihče več spregledati. Postavljeni smo pred dilemo: ali se da z lažjo priklicati ljubezen in človečnost?
Francoski filmi nikoli ne razočarajo – toliko iskreno-brutalne pristnosti ponujajo. Tega se (pre)dobro zaveda Julia Ducournau, ki nas je že pred petimi leti (tudi na Liffu) navdušila s filmom Surovo (Raw), v katerem nas je prepričala odlična debitantka Garance Marillier. Ta nas tokrat žal zapusti zgodaj v filmu. O tem, kakšen debi je z vlogo Alexie oz. Adriena uprizorila Agathe Rousselle, pa sploh ne gre izgubljati besed. Zagledamo jo ob zvokih dua The Kills in pesmi Doin' it to Death, ki spremlja seksi zapeljevanje pomanjkljivo oblečenih striptizet in njihovo pranje avtomobilov. A kmalu smo soočeni s kruto resničnostjo, ki se skriva za vsem površinskim glamurjem.
Režiserka nas udari s svojim odkritim feminizmom, ki je po eni strani zapeljiv in seksi, po drugi strani pa smo soočeni z bizarnostmi brez primere. Da je do potankosti preštudirala filme iz arzenala kakega Cronenberga, ki jih umeščamo v žanr "body horror", ter bizarnosti azijske in japonske kinematografije, je več kot očitno. Alexijina "ljubezen" do avtomobilov pa sumljivo spominja na Trk J. G. Ballarda. Tetovaža na njenem torzu, ki pravi "ljubezen je pes iz pekla", najbrž ni naključna. Če pa v celotno zmes vržemo še japonsko cyber-punk klasiko Tetsuo: The Iron Man, ki jo je že leta 1989 ustvaril Šinja Cukamoto, potem lahko sklepamo, kam pes taco moli. Film se zaradi preobilice krutosti in nasilja sprva zdi odbijajoč, a kmalu začnemo s protagonistko sočustvovati. Titan je film za pogumne in vse tiste, ki si želijo nekaj več ali doslej še nevidenega. Tokrat bodo – s presenetljivim koncem vred – zagotovo dobili veliko porcijo. Morda celo repete ...
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.