32. Liffe: Paralelni materi po Almodovarju

Bodoči mamici Janis (Penelope Cruz) in Ana (Milena Smit) se srečata, ko si v porodnišnici delita sobo in skupaj čakata na veliki dogodek. Njuna podobnost je tudi v tem, da sta pravzaprav samski, obe pa sta zanosili po naključju. Janis, ki je modna fotografinja v srednjih letih, se otroka veseli, sicer pa se dobiva z arheologom Arturom, ki ga nosečnost šokira, saj je poročen, njegova žena pa boleha za rakom. Najstniška Ana je nesrečno zanosila na eni od norih zabav, za to ji je žal, obenem pa je prestrašena in negotovo zre v lastno prihodnost.  

Po veselem dogodku obe mamici ostaneta v stiku, tako Artura kot Janis pa začne razjedati dvom, ali je hčerka zares njuna. Ona njemu zameri, ker hoče opravil test očetovstva, sama pa na skrivaj opravi pregled, ki pokaže, ali je hčerka zares njena, saj se ji ne zdi, da bi bila komur koli podobna. Ana, ki jo je odtujeni oče poslal mami, gledališki igralki, ki v zrelih letih dobi vlogo življenja, pa dvomi, da bo mama na njeni strani, saj ji je trenutno bolj pomembna kariera. Janis in Ana postaneta zaupni prijateljici, negotova Ana do Janis celo začuti tesnejšo naklonjenost. Prvi pomaga, da se sooča z negotovo prihodnostjo, drugi pa pri predelovanju težavne družinske preteklosti. A Janis pred Ano skriva pomembno skrivnost, ki bo stvari obrnila na glavo ...

Pedro Almodovar, tisti španski cineast, ki nas več kot štirideset let zalaga z odličnimi filmi, tudi tokrat ne razočara. V zgodbo dveh mater in njuno materinsko ljubezen vplete osebne in družinske travme, (ne)pričakovan zaplet in nekakšen spraven konec. V film je tako vpletel zgodbo o prednikih in potomcih, o resnici zgodovinske preteklosti in najintimnejših kotičkov duš posameznih likov. Predstavi nam tri različne vrste mater, ki vsaka na svoj način kažejo (ali pač ne) svojo (ne)naklonjenost do hčerk in nam dajejo vedeti, kaj je njihovo osnovno vodilo v življenju. Kot je povedal sam režiser, so ga najbolj privlačile nepopolnosti teh mater, ki so drugačne od tistih, ki jih je obravnaval v prejšnjih filmih.

Koliko je dejansko potrebno, da je v film "tlačil" očitno prav tako boleče špansko vprašanje sprave, na kateri strani je bil kdo med špansko državljansko vojno ter kakšen je odnos do žrtev in spodobnega pokopa, je seveda stvar okusa. Prav tako se zdi po svoje nepotrebno, da je film pred izidom naletel na polemiko zaradi plakata na Instagramu, na katerem se je iz dojke cedilo materino mleko, čemur je sledilo opravičilo.  

V filmu v nekem prizoru vidimo tudi majico s sloganom "vsi bi morali biti feministi". Kar bi moral vedeti vsak pravi moški, ki mu je jasna vloga moderne ženske na tem svetu. Zakaj torej ne bi verjeli gejevskemu režiserju, čigar delo temelji na ženskah, čigar celotna kariera je zgrajena na ženskah in njegovemu razumevanju ter ljubezni do njih? Almodovar tudi pri sedemdesetih kaže, kako so ženske gonilo sveta in vsega, kar v življenju zares šteje. Drži, da živimo v čudnih časih, a vendar se človek vpraša, ali je zares treba posebej poudarjati nekaj, kar bi moralo biti splošno sprejeto in cenjeno?