32. Liffe: Lahko ljubezen pomaga pri najtežji odločitvi?

Emmanuelin (Sophie Marceau) oče André (André Dussollier) pri petinosemdesetih letih doživi možgansko kap, po kateri ostane paraliziran po desni strani telesa. Tako v njegovi kot njeni glavi se hitro začnejo pojavljati prebliski iz mlajših let, ki kažejo na to, da je bil njun odnos vse prej kot cvetoč in idealen.

Emmanuele je očetu veliko stvari zamerila, čeprav mu zdaj na stara leta s solzami sočutja v očeh marsikaj odpušča, sploh v skladu z njegovim trenutnim slabim stanjem. Kar pa ne velja za njegovo odtujeno ženo, umetnico Claude (odlična vloga Charlotte Rampling), ki mu ni pripravljena odpuščati. Zato hčerko toliko bolj šokira in užalosti, ki ji oče zaupa, da se ne želi več boriti in naj mu pomaga oditi s tega sveta. Njun odnos je precej zapleten, saj se on povsem osredotoča na to, da bo odšel in vse misli podredi temu, njo pa razjedajo dvomi, razočaranje in hkrati obveza, da bi željo očetu kljub vsemu izpolnila.

Mrzlično začne raziskovati, katere možnosti so razpoložljive. Izve, da je evtanazija v Franciji prepovedana, zato se obrne na organizacijo v Švici, ki jo zastopa skrivnostna gospa, to pa upodablja še en legendarni obraz evropskega filma, Hanna Schygulla. André ima sicer trenutke pomislekov, ko si zaželi, da bi šel še zadnjič obedovat v svojo najljubšo gostilno k najljubšemu natakarju ali pa bi rad videl vnuka igrati klarinet, a njegova volja ostane do konca neomajna. Odvije se vrtiljak čustev med poslednjimi sladkimi trenutki drobnih užitkov in upanjem na konec trpljenja, ki ga začini še nekaj tragikomičnih zapletov v slogu Ozona.

Režiser François Ozon je poudaril, da je želel razdelati razmerje med očetom in hčerko, kar se ga je najbolj dotaknilo, saj se da čutiti, kako je bila vsa izkušnja, posebej za Emmanuele, zares težka in hkrati srce parajoča. Njeno srce je razpeto med sočutjem in žalostjo, hkrati pa tudi obžalovanjem in jezo. Obenem se film ne izreče ne za ne proti evtanaziji, temveč vprašanja o življenju in smrti prepušča vsakemu posamezniku – tako protagonistom na platnu kot gledalcem v kinu.

Če se Ozona kot režiserja spomnite iz zadnjih dobrih dveh desetletij, potem veste, da je postregel s filmi, kot so Hladne kaplje na vroče kamne, Osem žensk, Bazen, 5x2, Mlada in lepa, Dvojni ljubimec in Božja milost. Všeč so mu kontroverzne teme, ima kar nekaj njemu ljubih igralk, skoraj nikoli pa ne razočara, saj rad pripoveduje običajne zgodbe s poudarkom na medčloveških odnosih. Edino konkretno nagrado, srebrnega medveda, je v Berlinu dobil pred dvema letoma. A nič ne de, Ozon vas tokrat znova ne bo razočaral. Če pa kdo ve, v čem je skrivnost, kaj dela Sophie Marceau, da pri 55 letih izgleda vsaj dve desetletji mlajša, pa vam jo lahko brez slabe vesti prišepne na uho.