32. Liffe: Benedetta, tista grešna Vodiška Johanca?

V Toskani 17. stoletja med revnim kmečkim prebivalstvom pustoši kuga. Nekateri starši vidijo priložnost za lepše življenje svojih otrok v katoliških samostanih. Benedetto Carlini (Virginie Efira) že v otroških letih namenijo za nuno, ko jo oče proda teatinskemu samostanu, ki ga vodi stroga in neprizanesljiva Felicita (Charlotte Rampling). Nekaj let kasneje po čudnem naključju sprejmejo tudi revno Bartolomeo (Daphne Patakia), ki težko skrije svojo preteklost, polno trpljenja. Dekleti na pragu spolnega prebujenja odkrijeta, da sta si všeč, sploh v preteklosti zlorabljena Bartolomea, ki končno začuti, kaj sta človeška bližina in naklonjenost.  

Benedetta ima povrhu tudi redna videnja Kristusa v vseh možnih inkarnacijah, ki jo po navadi odreši greha ali smrti. Ko se ob vsem tem pri njej pojavijo še stigme, se zgane tudi cerkveni vrh. Med očitki o prevari in dvomih se začne igra ljubosumnosti, boj za položaje moči in spolno osvoboditev. Ta je v očeh patriarhalno usmerjenega cerkvenega vrha smrtni greh, ki ga lahko očisti le sežig na grmadi.

Verhoeven v filmih že skoraj pol stoletja predstavlja kontroverzne teme ali zgolj običajne teme na kontroverzen način. Medtem kot je s prvimi filmi (Turkish Delight, Soldier of Orange, The Fourth Man, Flesh and Blood)  poskrbel, da sta v širši prostor prodrla nizozemska igralca Jeroen Krabbé in Rutger Hauer, je že leta 1987, v času razcveta akcijskih filmov, postregel z RoboCopom, ki je zanimiva mešanica akcijskega in znanstvenofantastičnega filma. To je nadgradil v Popolnem spominu (1990), ki velja – tudi zaradi odličnega scenarija in izvedbe – za enega boljših filmov Arnolda Schwarzeneggerja.  

Hollywood se mu je na široko odprl s Prvinskim nagonom (1992), ki je poskrbel za kariero odlične Sharon Stone in dal nov zagon Michaelu Douglasu. Po kiksu s Slačipuncami (1995) ni ustavljal konjev, saj je posnel impresivne Vesoljske bojevnike in srhljivko Mož brez telesa. Oba filma se kitita s prvovrstnimi specialnimi efekti, kar ni razočaralo ljubiteljev žanra. K tematiki vojne drame se je vrnil leta 2006 v Črni knjigi. Po desetletju premora je pred petimi leti postregel s filmom Elle, bizarnem spolnem trilerju, v katerem se Isabelle Huppert usodno zapleta z maskiranim napadalcem. Filmu so podelili zlati globus za najboljši tujejezični film in francoskega cezarja za najboljši film.  

Benedetto je letos predstavil na festivalu v Cannesu, potegovala se je tudi za zlato palmo. Kritiki, ki so o filmu večinoma govorili v pozitivnem smislu, so dejali, da "film negotovo hodi po vrvi različnih žanrov in tonov ter sproža pomembna vprašanja o spolni svobodi in njenem odnosu do vere". Benedetta kot nekakšna Vodiška Johanca, ki jo poznamo iz domačih logov, hlini stigme, kar druge postavi pred vprašanje, kdo odloča, kaj je volja Boga, ženski orgazem pa se v tem primeru zdi kot nekakšen vrhunec mesenega tuzemskega življenja, ki je hkrati božje svarilo, da se bo zgodilo nekaj groznega. Med grozo ljubosumja in nevoščljivosti Benedetta tako s svojo spretnostjo in brez izbiranja sredstev uspešno krmari v pregovorno izrazito patriarhalnem okolju.  

Verhoevnov film, ki bežno temelji na knjigi Neskromna dejanja: Življenje lezbične nune v renesančni Italiji avtorice Judith C. Brown, zagotovo ni za vsak okus. Sproščeno nagajivi goloti glavnih protagonistk navkljub pa odpira zanimive teme spolne osvoboditve (in potešitve), pa tudi odnosa vere in trpljenja za vero v imenu dokazovanja ljubezni. Ženska pravica do spolne zadovoljitve, v tem primeru lezbične v času vladavine moških, ko je bila ženska zgolj objekt za spolno potešitev in nadaljevanje vrste, žal še dandanes ni povsod samoumevna ...