Xhaferju se zdi, da na vsakem koraku doživlja rasizem. Ali pa ga obravnavajo pokroviteljsko oz. naravnost otročje. A njemu počasi popuščajo živci, trenja z ženo so vse večja. Zdi se mu, da ga povsod gledajo postrani, tudi sodelavci, vsem gre v nos, da je s Kosova. Četudi je do konca asimiliran in nima prav nobenih težav z integracijo v nemško družbo. Njega vse to tišči k tlom, dokler ga neke strastne noči ne zanese med nežnostmi z ženo. "Sanjal sem, da sem podgana," ji pove.
Žena se pretvarja, da dela doktorat, skrbi za tri otroke, njega pa zanima, zakaj je dvignjen obroč pri WC-ju. Xhafer počasi tone v vedno globljo blaznost, sprašuje se celo, če mu na Kosovem ne bi bilo bolje kot v Nemčiji. Ljudje ga šikanirajo, norčujejo se iz njegovega imena, naglasa, porekla. Samomor sodelavca in nočne more, ki so hujše od resničnosti. Žena se z otroki odseli k mami. Pa je življenje lahko hujše kot nočna mora?
Nagrajeni film s Sarajevskega filmskega festivala je vročična, z elementi srhljivke začinjena študija moškega, ki se čuti diskriminiranega in se vse bolj zapleta v mreže lastne paranoje. Režiser Visar Morina je o filmu dejal, da je želel izraziti čustveno stanje apriornega nezaupanja pri obravnavanju tujcev.
Xhafer je torej ujet v lastno stališče, videnje, zaradi katerega pa je nekako slep za vse drugo. Mogoče pa ne gre za diskriminacijo sodelavcev, saj ga morda ti preprosto ne marajo kot človeka? Protagonist je tako prisiljen premisliti o svoji identiteti in se soočiti z vprašanjem, kakšen človek je v resnici. Morda pa je vsakodnevna nočna mora zgolj teorija zarote v njegovi glavi?
Filme, ki smo jih lahko pretekla leta spremljali na festivalu Liffe, si lahko ogledate na VOYO.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.