"Upam, da boste zdržali do konca," je pred projekcijo 132 minut dolgega filma Svoboda malce hudomušno pripomnil eden glavnih igralcev v filmu Marc Susini. Čeprav se večini ni sanjalo, o čem govori, saj so morda lahko prebrali le sinopsis, v katerem piše, da gre za zgodbo o "libertincih, ki so osamljeni v deželi, kjer vladajo hinavščina in sprevržene vrline, oni pa širijo filozofijo razsvetljenstva, ki temelji na zavračanju moralne avtoritete in vsakršnih omejitev".
Za vsem skupaj stoji španski provokator Albert Serra, poznan po filmih, kot sta Zgodba moje smrti (2013) ali Smrt Louisa XIV. (2016), ki po svojih besedah "sovraži gledališke igralce", zdaj pa je naredil spletno avdicijo in tako nekatere naturščike čez noč naredil za zvezde. In takoj, ko je bilo jasno, da si njegovi junaki od vsega najbolj "prizadevajo, da bi našli varno zavetje, kjer se bodo lahko predajali svojim pregrešnim igram, v katerih ne veljajo nobeni drugi zakoni kot zgolj tisti, ki jih postavljajo posameznikove najgloblje želje", potem je bilo približno jasno, kam nas pelje ta film.
In že ob samem začetku, ko se film posveča aristokratom, ki želijo ugrabiti nekaj nun in početi z njimi čudne stvari, so nekateri ogorčeno vstali in zapustili dvorano. A začetna premisa filma kaj hitro razpade na koščke. Nato se po režiserjevih besedah "začne metafizična frustracija, da imaš filma sčasoma že vrh glave in si na koncu krepko oddahneš". No, prav tisto, česar se je bal Susini, se je med projekcijo vedno bolj uresničevalo. Vedno več ljudi je zapuščalo dvorano.
Zdelo se je, kot da so vsi puristi, ki so si želeli ogledati film, poln seksa in srednjeveških perverznosti, z rdečimi lici in nerodnimi koraki hiteli zapuščati dvorano, kot bi jih bilo sram, da jih po predstavi, ko se bodo prižgale luči, ne bi kdo videl, da so si ogledali pričujoči film. Kdo ve, morda so odšli domov gledat izbrane perverznosti, ob katerih so sami s sabo in jih pri tem nihče ne moti?
"V gledališču ne moreš približevati stvari, s kamero pa je drugače, saj lahko zumiraš in pokažeš točno tisto in na tak način, kot želiš, kar je zame dvojna zmaga. Film se dotakne nečesa, česar ne moreš nadzirati. Ko si gol, gre za normalne ljudi, profesionalni igralci se dostikrat nočejo snemati goli. A vseeno gre, po svoje, za nekakšno izgubo kontrole, za čudno mešanico. Gre za notranji svet igralcev, sicer pa se napaja v času 18. stoletja, v filozofiji takratnega časa," je nedavno razložil režiser.
Najbrž je večina v dvorani, ki je bila na začetku solidno polna, pričakovala nekaj povsem drugega. Morda niti ne toliko "svobode", kot jo film ponudi tako na filozofskem kot tudi povsem fizičnem in predvsem seksualnem nivoju. Zakaj bi se konec koncev zgražali nad človeškim telesom, seksom, perverzijami ali pač človeškimi izločki in tekočinami, po drugi strani pa nikogar ne motijo ekstremno nasilje, pobijanje, smrt in druge grozote? A očitno je bila "svoboda" na platnu tokrat tudi za pregovorno svobodomiselno in vsega hudega vajeno (mar res?) festivalsko občinstvo malce (pre)trd oreh.
"Ne vem, kaj snemam, kaj počnem, gre za predstavo igralcev. Počnejo, kar želijo. A vedno gre za dvoumnost in napetost. To vedno deluje, moraš spodbujati uporništvo, moraš jih v to prisiliti, sicer se nikoli ne zgodi nič nepričakovanega. Bližnjic pač ni. Logika noči je, da jo užiješ, naslednjo noč pa spet začneš z ničle. Ideja noči je, da sama sebe izniči. Kot pri zasvojencih z drogo. Ni morale. Vsako noč je konec vsega. Film je smešen, dekorativen, baročen, precej čuden," je o filmu priznal režiser.
Če obstaja smisel v tem, da lahko film gledamo v kinu in da to izkušnjo delimo z drugimi, je tokrat to izkušnjo prestala morda polovica prisotnih. "Ne razumem, kako lahko gledalci film zapustijo zadnjih pet ali deset minut, ko natančno vedo, da se bo film kmalu zaključil," je bil eden od nedavnih režiserjevih pomislekov. Ena od bistvenih poant filma je pač zmešnjava različnih pogledov, percepcija časa in prostora. In seveda pomanjkanje logike noči. Za povrhu smo bili izpostavljeni čudnim dialogom, ki so abstraktni, a na liričen način včasih povsem nesmiselni in irelevantni, da kar lebdijo in ne odzvanjajo logične realnosti, kar počno protagonisti na platnu.
Film je zagotovo dober izziv, ko se na preskus postavijo meje, do katerih si gledalec dovoli iti, kje je meja ugodja in udobja, koliko še lahko prenesejo tvoja vest, tvoj okus in tvoje seksualne fantazije. Morda si jih kdo ne upa priznati ali pa so mu nekatere stvari tabu. In če se ta film dotika prav teh stvari, potem ste bili ali boste najbrž med tistimi, ki gredo ven iz dvorane ali pač ugasnejo televizor. Če pa si dovolite kaj več, potem se lahko izpostavite filmu, ki kljubuje vsemu, izziva, ne ponuja odrešitve ali smisla, hkrati pa vas grabi na področjih, za katere morda niti niste vedeli, da jih lahko tolerirate. Če ste toliko notranje osvobojeni, boste morda dognali o sebi kaj več in boste bogatejši za zanimivo izkušnjo. Seveda v nasprotju z vsemi tistimi, ki si tega niso dovolili in so vrgli puško v koruzo ...
KOMENTARJI (24)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.