Drži, da je igralec Pierfrancesco Favino res videti kot Big Pussy iz serije Sopranovi, a film Izdajalec Marca Bellocchia je vse prej kot hollywoodski prikaz mafije tipa Boter ali omenjene serije, ki sta obe, bolj ali manj, fikcija. Seveda se obe napajata v mafijskih klišejih, tipičnih italijanskih stereotipih in še čem, a tokrat imamo pred seboj "pravo stvar".
Gre za resnično zgodbo o mafijskem šefu Tommasu Buscetti, ki se je pred vojno zaradi trgovanja s heroinom, ki je konec sedemdesetih in v osemdesetih divjala med glavami Cosa Nostre, umaknil v sončno Brazilijo. Tam je od daleč opazoval, kako njegovi člani družine izgubljajo življenja na ulicah Palerma, kjer je divjalo maščevanje med pripadniki različnih mafijskih klanov.
Buscetta se po prijetju v Braziliji zaveda, da je v škripcih, in celo skuša narediti samomor. A ga rešijo, brazilska policija ga izroči italijanskim oblastem, on pa postopoma sprejme odločitev, ki bo znanilka velikih premikov in sprememb. Začne sodelovati s sodnikom Giovannijem Falconejem, v tem primeru v vlogi tožilca, s katerim imata seanse, skozi katere Cosa Nostro razkrinkavata od znotraj, od pomembnega protagonista. Čeprav to pomeni, da bo prelomil večno zavezo, ki jo je sprejel ob vstopu v to mafijsko združbo. A sam trdi, da ostaja časten mož, ki brani svojo družino.
Perverznost okoliščin je pravzaprav dilema, ali Buscetta govori resnico ali si vse, kar pove, izmisli, seveda v imenu tega, da bi rešil lastno rit in svojo družino. Drži, da "je s stališča Cosa Nostre, mafijske tradicije, preteklosti in družine, ki ji pripada, zares izdajalec", kot trdi režiser, hkrati pa je prav odločitev, da bo razkril ostale akterje umazanih poslov in morije, pokazatelj, da se z določenimi prijemi in odločitvami mafije ne strinja in s tem pokaže svojo pokončno držo in neupogljivost.
Ob vsem skupaj se lahko zalotimo, da z njim sem in tja celo sočustvujemo, saj po eni strani deluje kot junak, pogumen mož, ki v imenu svojih prepričanj, celo konservativnosti, želi pokazati "pravo resnico" in se rešiti. Po drugi strani pa si želi, da bi še vedno veljala neka stara, častna pravila, s katerimi so ga vzgajali in ga pokorili od mladih nog. Iskrenost ali ne, resnica ali laž, Buscetta je dobil pičle tri in pol leta zapora, ostali vpleteni pa večinoma dosmrtno ječo. Sam pa je leta 2000 umrl tako, kot si je vedno želel.
Tak realizem, kot ga doživimo v prvih dvajsetih minutah pričujočega filma, lahko vidimo le v italijanskih mafijskih filmih ali francoskih policijskih trilerjih, saj Scorsese vseeno deluje nekoliko preveč spolirano, malce poetično ali pač hollywoodsko. Nauk celotne zgodbe je (tudi) v tem, da mafijec ostane mafijec. Do konca. Nemirni duh marsikomu, čeprav je bil prej oproščen ali je z nekaj leti zapora odslužil svoj dolg, ni dal miru. Zato so mnogi šli nazaj urejat "neporavnane račune", saj mafija namreč ne pozablja. Ničesar in nikoli.
KOMENTARJI (8)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.