Zoran Smiljanić: Kako vzgajati mlajše? Naj berejo stripe!

V Postojni rojen in v Kranju živeči stripar, ilustrator, oblikovalec in tudi publicist Zoran Smiljanić je sredi januarja dopolnil 62 let in poleg Tomaža Lavriča nedvomno velja za enega največjih domačih mojstrov sodobnega stripa.  

Po začetkih v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je ustvaril enega kultnejših kratkih stripov Hiša Metoda Trobca, je po stripu 1945 v Katedri leta 1987 začel sodelovati z revijo Mladina in pod psevdonimom Vittorio de la Croce štiri leta izdajal legendarno trilogijo Hardfuckers, ki je postavila nove standarde v slovenskem stripu in postavila ogledalo tedanjemu času ter napovedala prihodnost. Na več kot 200 straneh je mojstrsko prepletel ironijo, satiro in filmsko lucidnost, vse skupaj pa je križal z izdatnimi dozami nasilja in seksa. 

Kasneje je ustvaril stripe Družinske zgodbe, 1943, Zadnja vojna, med letoma 2006 in 2016 pa je izšlo pet albumov njegove najbolj obširne serije stripov Meksikajnarji, ki jih je ustvaril s soscenaristom Marijanom Pušavcem. Zadnjih pet let njegovega ustvarjanja so zaznamovali predvsem trije velike možje in slovenske polpretekle zgodovine, in sicer Ivan Cankar, Jože Plečnik ter Karel Destovnik Kajuh. Stripa Ivan Cankar: podobe iz življenja in Plečnik je izdal s scenaristom dr. Blažem Vurnikom, nedavno pa je obelodanil obsežen strip Kajuh, pesnik partizan, ko je vnovič sodeloval s Pušavcem. Scenarij sta napisala po knjigi Vlada Vrbiča Prestreljene sanje, strip pa je pospremil stoletnico pesnikovega rojstva, hkrati pa je slovenska vlada na pobudo Ministrstva za kulturo letošnje leto razglasila za Kajuhovo leto. Vse skupaj je bila torej idealna priložnosti za pogovor s Smiljanićem. 

Kakšen stripar je Vittorio de la Croce pri dobrih šestdesetih v primerjavi s tistim, ki je iztek svojih dvajsetih ustvarjal kultno trilogijo Hardfuckers?   

Čisto se je spremenil. Iz jeznega pankovca, destruktivnega anarhista in subverzivnega provokatorja je nastal prorežimski umetnik, ki podpira, povzdiguje in slavi državo. Iz protidržavnega elementa je nastal zgleden patriot, ki se udinja trenutni oblasti. Evo, kaj prinesejo zrela leta.  

Koliko drugače je ustvarjati sproti, na tedenski bazi v primerjavi s konkretnim projektom, ko je deadline verjetno bolj oddaljen, je proces dela, so pritiski podobni ali so občutki morda kaj drugačni?  

Pritisk obstaja v obeh primerih, le da je drugače razporejen. Pri tedenskem izhajanju ga je hitreje konec in se naslednji teden spet ponovi, pri dolgoročnih projektih pa je stalen in se na koncu stopnjuje. V obeh primerih pa zaključek projekta dočakam kot živčna razvalina.  

Z Marijanom Pušavcem sta že utečen tandem (scenarist-stripar), največje delo je bil dolgo želeni projekt, petdelni Meksikajnarji, ki so nastajali desetletje (2006–16), izšli pa so tudi v nemščini. Je bilo to delo, ki je bilo za vas doslej najbolj osebno izpolnjujoče?  

Da, res je. Z Meksikajnarji sem dozorel, izpolnil svoje otroške sanje, presegel svoje omejitve, dokazal predvsem sam sebi, da lahko kljub vsem subjektivnim in objektivnim oviram izpeljem tak orjaški projekt do konca. Po tem stripu so prišla resna naročila, ki so bila tudi spodobno plačana. Meksikajnarji so bili moje najlepše darilo samemu sebi.   

Kakšni sta bili izkušnji s stripoma o Cankarju in Plečniku, ko sta sodelovala z dr. Blažem Vurnikom? 

Ne pozabimo na neuničljivo Katerino Mirović, ki je kot urednica tesno sodelovala pri nastajanju obeh stripov. Obe ustvarjalni izkušnji sta dobri, pozitivni, nekaj malega smo se tudi pričkali, a vse v dobro in korist našega otročička, ki je nastajal. Tako da bi šel z obema z veseljem spet v posteljo in zaplodil še kakšno novo dete.   

Plečnika ste izdali tudi v nemškem, češkem in angleškem jeziku. Bi se lahko reklo, da je to strip, ki ste ga najbolje prodali, kako je pravzaprav s poslovno platjo v striparstvu v teh časih?  

Drži, Plečnik je bil do sedaj naš najbolj prodajani artikel. Sicer pa v tujih prevodih ni kakega velikega finančnega učinka, obstaja neki pavšal, ki pa ni zelo visok. Je pa fino za ego, če te izdajajo v tujini. Skrivnost preživetja je v tem, da izbiraš teme, ki ne zanimajo izključno stripovske publike, ki v najboljšem primeru pokupi okoli 500 ali 600 izvodov, za toliko so šli denimo Meksikajnarji. Pri Cankarju in Plečniku pa je naklada šinila do številke 3000, kar pomeni, da smo dosegli publiko, ki stripov sicer ne bere.  

Najnovejši strip je založila Knjižnica Velenje v sodelovanju s Knjigarno Buča, pomagale so tudi okoliške občine, torej so se za Kajuha zavzele njemu bližnje lokalne skupnosti. Kakšna je pravzaprav zgodba, ki je pripeljala do same realizacije "resnične zgodbe o ljubezni, poeziji, vojni in smrti"?  

Spiritus movens celotne zgodbe o Kajuhu je Vlado Vrbič, nekdanji direktor Knjižnice Velenje, ki skrbi za Kajuhovo zapuščino. Vrbič je zasnoval zbirko Kajuh 100, orjaški projekt, v katerem bo skupno izšlo osem knjig, ki pokrivajo vse aspekte Kajuhovega življenja in  izročila. Strip je sedmi del te impresivne zbirke. Projekt so založili v Knjižnici Velenje, pomagala je lokalna skupnost in rezultat je pred bralci. Mnogo babic, imenitno dete.  

Scenarij je nastal po Vrbičevi knjigi Prestreljene sanje, koliko mora biti človek oboževalec človeka, da ga spodobno stripovsko obdela, ali se mora stripar temu pri svojem delu strogo ogibati? 

Vsekakor mora obstajati neka iskra, kemija med avtorjem in junakom. Ne moreš preživeti enega leta intenzivnega druženja z nekom, za kogar ti ni mar. Ali ti gre celo na živce. Skrušeno priznavam, da o Kajuhu prej nisem kaj veliko vedel, poznal sem le nekaj pesmi, ko sem se poglobil v njegovo življenje in delo, me je očaral. Bil je povsem navaden fant, prijazen, skromen in topel, ki pa je pisal izjemno poezijo in jo vrhunsko interpretiral. V tem letu, ki sem ga preživel z njim, mi je zlezel pod kožo, je eden od ustvarjalcev, na katere smo lahko upravičeno ponosni in prav je, da jih slavimo.   

V opisu lahko preberemo, da je Kajuh "bil prva rokenrol zvezda, slovenski Jim Morrison, Bob Dylan in John Lennon svojega časa, krik protesta in upora proti nasilju in krivicam" in da "danes doživljata njegova osebnost in poezija novo življenje pri mladih, ki ga sprejemajo kot glas nove generacije". Torej naj bi nove generacije strip razumele bolje in predvsem drugače kot predvojne ali povojne, ki so morda ideološko neprimerno bolj obremenjene?  

Tako je. Kajuh je bil v času mojega odraščanja v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ideološko zapovedan, socialistični sistem nas je na silo pital z njim, kar je pri nas zbujalo zavračanje in norčevanje. Ob rojstvu nove države je utonil v pozabo, v zadnjem času pa je spet izplaval na površje, tokrat brez ideološke zlo(upo)rabe. In ker Kajuhova poezija po ritmu, udarnosti, strasti in ekspresivni interpretaciji predstavlja svojevrstni rockovski prototip, so to prepoznali mladi, ki ga znova odkrivajo in ugotavljajo, kako zelo so Kajuhovi verzi spet aktualni v našem zmešanem sodobnem svetu.   

Vojno tematiko imate sicer radi, od stripa 1945, 1991 Zadnja vojna, 1943, Zadnja vojna, Zadnji let Tonija Mrlaka, pa vse do letošnjega Kajuh, pesnik partizan. Nekako ste spet v svojem elementu, strip je zelo prepoznavno vaš, čeprav ima tokrat posebnost: je črno-bel, kri in še nekateri drugi poudarki, pa so obarvani rdeče. Sodi to k partizanski tematiki, simboliki bivšega sistema, gre z roko v roki z rdečo zvezdo ali kaj drugega? 

Vse našteto in še precej več. Rdeča resda predstavlja kri, revolucijo, socializem, pa tudi strast, življenjsko energijo, ljubezen in ustvarjalni zanos. Rdeča je pač intenzivna barva in služi kot močan grafični poudarek. Naj povem, da sem jo jaz kot tipični Gorenjec hotel uporabiti v veliko večjem obsegu, češ če že plačamo tisk še ene barve, jo dajmo vsaj ornk izkoristiti, a me je Marijan držal nazaj in jo varčno razporedil po principu manj je več. Nerad priznam, a imel je prav.   

Znano je, da ste pri risanju točno določenih zgodovinskih obdobij fotografsko natančni, kaj je bil za vas največji izziv, ali morda težava pri ustvarjanju Kajuha v tem pogledu? 

Realistični strip je zahtevna reč, saj mora verodostojno predstaviti dobo, v kateri se dogaja, ljudi, arhitekturo, tovornjake, avtomobile, notranjo opremo, orožje ... Vse to zahteva čas in veliko brskanja po dokumentaciji, da risanja sploh ne omenjam. Pri Kajuhu je bila ena od težav dejstvo, da sem risal veliko resničnih osebnosti, Kajuhovih prijateljev, sošolcev, soborcev ... In vsi ti mladi ljudje so bili videti na las podobni: obraz brez posebnosti, nazaj počesani lasje, enaki brki, vitka postava, ista obleka ... Kako hudiča naj jih bralec loči? Pri fiktivnih stripih sem posameznemu liku narisal kakšno posebnost, da se je ločil od ostalih, tukaj pa te fore nisem mogel uporabiti, glede na to, da gre za resnične osebnosti. Pri tem sem se kar namučil, radiral, spet risal in pri tem obilno uporabljal sočni jezik.  

Se s Pušavcem razumeta ali dostikrat prideta kreativno navzkriž? Če ja, kako to potem rešujeta?  

Seveda pride pri ustvarjanju tako kompleksnega projekta do različnih mnenj, a imava že toliko kilometrine, da vse rešujeva hitro in brez prevelike drame. Na koncu obvelja beseda tistega, ki ima boljši argument. Sicer pa tudi jaz potrebujem njegov svež, neobremenjen pogled. Ko se domislim kakšne ideje ali rešitve, nisem vedno prepričan, ali je dobra. Včasih se mi zdi kakšna traparija naravnost imenitna ideja. Zato je dobro imeti filter: pri Marijanu preverim, če ideja funkcionira ali ne, in on me postavi na realna tla. Po tolikšnem času si zaupava, oba stremiva k istemu cilju, o katerem razpredava in ga zakoličiva že na začetku. Sva kot dva stara zakonca, ki imata svojo rutino, muhe in tudi dobre trenutke.   

Lahko v Sloveniji stripar živi zgolj od ustvarjanja stripov, ali se mora "vdinjati" tudi na drugih področjih, da lahko spodobno živi in deluje, čeprav mu morda v resnici zmanjkuje časa za stvari, ki bi jih počel raje kot tiste, ki jih je prisiljen delati? 

Ja, sam sem moral dolgo časa delati različne, tudi ponižujoče posle, da sem preživel. Vmes sem delal stripe, kolikor sem pač mogel. Po Meksikajnarjih pa mi tega več ni treba, saj lahko od stripa tudi živim in preživim. Z izkupičkom od Kajuha nameravam zgraditi 25-metrski bazen ob svoji razkošni vili.  

Na nek način je primitivno reči, da so stripi za otroke, ker so vaši večinoma za odrasle, sploh, ker je v njih veliko nasilja, seksa in odraslih tematik. Kako vzgajati mlajše generacije, da bodo cenile, prišle v stik s stripi, ki so dejansko razred zase, sploh v vašem primeru ali primeru kolega Tomaža Lavriča? 

Če pogledamo stripovsko velesilo Francijo, kjer vsakodnevno izhaja na desetine stripovskih albumov, vidimo, da imajo v knjigarnah strogo ločene kategorije: stripi za majhne otroke, za otroke do deset let, za mlajše ali starejše najstnike, za mlajše odrasle in ti se spet ločijo po temah, žanrih ... Tam imajo torej stvari popredalčkane, vsaka izdaja ima svojo ciljno publiko. Pri nas so stvari malo bolj pomešane. Ja, moji stripi res niso za otroke, razen Ustave v stripu. Ko sem bil žirant na stripovskem festivalu Tinta, kjer obstajata posebni kategoriji za izvirni in prevedeni otroški strip, sem presenečen ugotovil, da je pri nas otroških stripovskih izdaj kar veliko in da založniki izdajajo kakovosten izbor stripov za otroke. Kako torej vzgajati mlajše? Naj berejo stripe.   

Delujete že več kot štirideset let, občutek imamo da praktično neprestano izdajate vsaj zadnjih petintrideset let. Koliko so se pogoji, odnos družbe ali nenazadnje publike, odjemalcev stripov, spremenili, sploh zdaj, ko večina največ bulji v ekrane mobilnih telefonov?   

Za časa mojega življenja je strip doživel temeljito preobrazbo. Ko sem bil otrok, je bil preziran, zaničevan in osovražen šund, ki kvari in poneumlja mladino, proti njem so bili starši, šola, država in komunistična partija. Spomnim se, da smo morali stripe skrivati, kot ilegalno literaturo med vojno, če so jih starši dobili, so šli v peč. Kot čarovnice na grmadi. Potem se je strip počasi skozi desetletja razvijal in dozoreval, o njem so pisali vrhunski teoretiki, kot sta Igor Vidmar in Ivo Štandeker, začel se je dolgi pohod skozi inštitucije, neopazno se je infiltriral v vse družbene pore in danes ga najdemo v muzejih, galerijah, knjižnicah, šolah, postal je družbeno sprejemljiv in sprejet, nekaj striparjev je prejelo celo Prešernovo nagrado (Miki Muster, Kostja Gatnik, Tomaž Lavrič ...). Iz medijskega pankrta je postal del etablirane kulture. Prevrat je uspel, ponosen sem, da sem bil tudi sam del te velike, kot življenje dolge, subverzivne akcije.  

Se torej strinjate, da se stripi berejo tudi v digitalni obliki, ali je treba ostati pri starem, dobrem papirju, ki ga je moč občutiti in povonjati? 

Če komu ustreza, da stripe bere digitalno, naj izvoli. Jaz ostajam fetišist, zvest papirju, tisku, vonju in otipu. Ne moreš imeti erotičnega razmerja z ekranom.   

Kaj boste počeli letos in prihodnje leto, kaj sledi Kajuhu, kateri projekt bo (je že?) naslednji priromal iz predala naravnost pod naše prste? 

Najprej se bom temeljito spočil, tale Kajuh me je kar utrudil in izpraznil. Potem se bom lotil nečesa, kar je ... Vojna tajna!