Žiga X Gombač: Otroška literatura se mi je vedno zdela nekaj najbolj intimnega

Žiga X Gombač je zagotovo ustvarjalec mladinske in otroške literature, ki ne počiva. V prostem času najraje dela. Kot pravi sam, se v njegovi glavi vedno plete neka nova zgodba, ki jo je treba dati v svet, zato je njegov prosti čas ustvarjanje in pisateljevanje za najmlajše, ki bodo nekega dne postali aktivni državljani in steber družbe. Za svoj najnovejši projekt strip z zgodbo o Cukrarni in štirih pesnikih moderne, se je prvič umaknil v samoto in teden dni pisal nekje v Budimpešti, kjer je sredi kaosa nastala zgodba, ki ni namenjena le tistim, ki se šele učijo o obdobju moderne na Slovenskem, temveč tudi vsem, ki se zavedajo pomena zgodovine in spoštujejo našo kulturo.

Kako se je zgodil preskok iz radijca v pisatelja?

Ti dve karieri, če lahko temu tako rečemo, medijskega človeka in ustvarjalca za mladino in otroke, me vedno spremljata. Skačem z enega področja na drugega, v radijskem svetu se stvari hitro odvijajo, kar kombiniram s pisateljevanjem, kjer je malo drugačen tempo, bolj umirjen. Eno brez drugega nekako ne gre. Včasih si rečem, da bi bilo zadosti, če bi bil samo pisatelj, ampak bi se mi najverjetneje zmešalo po 14 dneh, brez pisanja, zgolj medijsko, pa ne bi mogel živeti, ker me pisanje in ustvarjanje izpopolnjuje na sto in en možen način. V zadnjem času se mi zdi, da je to še posebej nekaj, kar rabim. Sicer to od nekadaj rabim, zdaj pa sploh. Mogoče ko bolj dozoriš, začneš ene stvari bolj ceniti in jih ne jemlješ za samoumevne. Takšen je tudi izid knjige. Ko se ti dve zadevi prepletata, je pa to zelo dinamično življenje, v katerem niti za trenutek ni dolgčas.

Kdaj pa si začutil željo, da moraš biti pisatelj? Da te vleče h knjigam?

Že v osnovni šoli. Takrat smo pisali za šolsko glasilo, nastopali na šolskih proslavah in imeli gledališko skupino, kjer smo scenarije s pomočjo profesorice za slovenščino kar sami pisali. Tudi šolski spisi so mi vedno dobro šli in so mi izboljševali oceno pri slovenščini, zato me je profesorica usmerjala, da moram pisati. Pošiljala je moje spise na natečaje, kjer so se izkazali za uspešne in me vzpodbujala, naj sledim talentu. Na to sem se vedno spomnil in s prihodom lastnih otrok, ki jih je bilo treba uspavati, kar pa ni bilo vedno najlažje, so se potem rodile prve zgodbe. Nekatere so končale najprej v revijah za otroke in mladino, potem pa tudi v knjigah. Še kot mulec, to vedno pozabim povedati, sem v pionirski knjižnici na mladinskem oddelku pripovedoval pravljice drugim otrokom. Bil sem malo starejši od njih, vendar kljub temu sem imel za njih nastope in že tam vzpostavil pozitivni odnos do otroške literature. Slikanice in ostala literatura so mi vedno dali zavetje in odmik. Že kot mladostnik imaš vedno neke težave, v knjigah pa sem našel odgovore, kaj narediti in občutek, da nisem sam.

Zakaj prav knjige za otroke in mladino? Te nikoli niso mikale na primer kriminalke, ki so sedaj zelo popularne?

Otroška literatura se mi je vedno zdela nekaj najbolj intimnega možnega, kar lahko daš od sebe. V kriminalkah je to malo težje, ker pač more nekdo umreti, jaz imam pa s tem kar težave. Ko ustvarjam, je vedno najlažje izraziti svoje misli. Konec koncev imam tudi knjigo za odrasle, Ultrablues, ki smo ga delali pred leti, je potopis, namenjen odrasli publiki, pa tudi Cukrarna, ki je pravkar izšla, ni otroška knjiga. Zaenkrat mi je otroška literatura najbližje, da lahko povem tisto, kar me moti, kar me veseli, mogoče frustrira, na kar sem jezen, da bi cepetal. Zastavim pa lahko tudi kakšno bolj resno temo, kot na primer v slikanici Adam in tuba, v kateri je sporočilo, da je treba slišati sočloveka in tudi tiste, ki so ti najbližje. Včasih na njih kar malo pozabimo.

Vse tvoje knjige imajo neko sporočilo, s katerim vzgajaš otroke.

Nehote, ampak sigurno je del ustvarjanja otroškega in mladinskega programa to, da moraš dati neko sporočilo na način, da se bralec mogoče niti ne zaveda, da je, ima pa dober občutek na koncu, ko prebere. To je lahko srečen konec, trud za nekaj, odrekanje za dobro nekoga drugega, vedno so tukaj neka univerzalna sporočila, ki se jih da vedno znova povedati na malo drugačen način. To je lahko leteči slon, fantek, ki noče nastopati v cirkusu, ampak dobro igra tubo, lev, ki ga je strah ... pristopov je veliko. Veliko stvari, ki jih vsak dan opaziš, se da povedati na preprost način.

So tvoji otroci kritiki, ki prvi slišijo zgodbo?

Zdaj več ne, ker sta že prevelika, sta pa bila včasih. Pri prvih petih knjigah, potem pa jima je bilo zadosti. Ko mi je nekaj všeč, obsesivno delam in pišem. Zato imam vsa ta leta vedno kakšno zgodbo, o kateri bi rad debatiral, bližnja okolica pa se te že malo navadi, zato jih ne obremenjuješ več. Moja otroka sta sedaj že odrasla, 19 in 23 let, me pa še vedno podpirata. Bila sta na predstavitvi v Cukrarni in z zanimanjem prisluhnila tudi sami zgodovini in ilustratorju. Hčerka je na Akademiji za likovno umetnost in jo je zanimalo poslušati nekoga, ki je ustvaril tako lepe ilustracije za strip, z Jako sta potem imela tudi zanimivo debato. Všeč mi je, da vesta, da to delam, to imam rad in mi tudi uspeva in da imata tudi sama nek odnos do tega. Hči mi je tudi narisala slike za otroško predstavo, tako da vse nekako ostane v družini.

Če se še dotakneva Cukrarne. To je tvoj najnovejši projekt, ki je kar obsežen. Kako je prišlo do sodelovanja?

To je res obsežen in celovit projekt. Običajno je tako, da ko knjiga izide, se to pozabi, knjiga gre za police knjižnic in knjigarn, kjer čaka. Škrateljc, knjigarna, ki je izdala Cukrarno, pa dela tudi po izidu zgodbo in jo pelje naprej. Trenutek spočetja je bil, ko sem težil Urošu, uredniku in lastniku, da bi v stripu povedal zgodbo Bobrov, a so bili ti že oddani. Naredil sem se užaljenega avtorja in sem mu rekle, da z njim več ne govorim, saj so moja najljubša knjiga, da me je užalil v dno moje avtorske občutljive duše in jokam. Potem mi je ponudil Cukrarno in mi dal izziv, naj naredim poetični strip o štirih možeh, ki so na robu družbe in mesta osnovali pesniško smer, ki še dandanes vpliva na nas kot avtorje. Da bo to tako velika zgodba, takrat še nihče ni vedel, dva sta umrla kot rosno mlada v Cukrarni, bojda na isti postelji, čeprav se je to pozneje izkazalo bolj za mit. Ob Ketteju in Murnu je tukaj še Cankar, ki je bil takrat še poet in Oton Zupančič, ki ga bolj poznamo po otroški literaturi, ampak je bil tudi uveljavljen avtor poezije. Imeli so kompleksen odnos med seboj, tudi sam kraj, kjer so pisali, je ravno takšen-zelo kompleksa zgradba, o kateri praktično ne vemo nič. Tudi spomin na moderno se že malo pozablja; če gremo vprašat ljudi, ne vedo kdo točno je bil zraven. Vejo, da so bili v Cukrarni pa da so tam umrli. Tudi v prejšnjih delih mi je bilo mar, da se ohrani neka zapuščina-kulturna, umetniška ali splošna. Ker se tudi sam v zadnjem času pečam s poezijo, je bil to projekt, ki je potrkal na vrata v pravem času. Predelal sem življenjepise štirih avtorjev in prišel do tega, kako ustvariti pesem in kaj te mora gnati ob tem. Projekta smo se lotili z zelo zavihanimi rokavi. Osem mesecev je trajala predpriprava, torej študiranje ozadja, izpisovanje, pogovori s strokovnjaki, pregled del. Potem je bilo to treba dati v zgodbo in upati na najboljše.

Cukrarna v resnici ni knjiga za otroke.

Ne, res ne. Otroci morajo imeti tukaj že kar nekaj bralne kondicije, če jo hočejo brati. To je malo bolj resno literarno delo. Bi rekel kar nek dokument nekega časa, obdobja in konec koncev tudi dela mesta. Več stvari se je v tej knjigi zbralo.

Strip je vedno bolj popularen. Ne samo med mladino, temveč tudi pri odraslih, ki so kot otroci brali stripe. Si jih tudi ti?

Absolutno. Pri nas je mogoče vedno, ko omeniš strip, nekaj šunda zraven. Se pravi literature, ki ni čisto na nivoju visoke umetnosti. Če pa pogledamo malo čez meje, v Francijo ali Nemčijo na primer, pa so tam stripovske scene, ki so zelo močne, pa niti ne tako zelo otroške. To so stripi, ki te popeljejo na bralna in doživljajska potovanja, da včasih ne moreš naenkrat celega stripa niti prebrati, ker je tako intenziven. To so stripovski albumu A4 formata in zelo debeli v štirih nadaljevanjih. En strip lahko stane tudi po 50 ali 100 evrov in so zbiratelji, ki se tega še kako zavedajo. Stripi se razprodajo, jih ni več za dobiti, izdaje pa potem imajo vrednost, da kar debelo pogledaš, če ne veš, za kaj točno gre. Mi smo kupovali stripe v kioskih, na primer Alana Forda in druge pustolovske stripe, ki niso bili čisto prevedeni v času Jugoslavije, zato je bilo potrebnega nekaj časa, da so začeli tudi v slovenskem jeziku izhajati stripi. V zadnjih desetih oziroma petnajstih letih se to dogaja. Strip prihaja nazaj, to so prepoznale tudi založbe, jih prevajajo, ob tem pa dajo možnost tudi domačim avtorjem, za katere se mi zdi, da prav tako imamo kar nekaj za povedati. Tukaj ne mislim zgolj sebe. Mogoče so malo preveč zgodovinski in biografski, tega je res precej. V mislih imam izdati avtorskega, da bi izhajal v nadaljevanjih. Tukaj je še veliko nepopisanega papirja.

Kaj pa ti, Žiga, najraje bereš?

Imam obdobja. Pred časom sem veliko bral in kupoval stripe, zdaj pa poezijo berem. Klasiko in tudi modernih avtorjev in avtoric, vedno znova pa sem fasciniran, kako lahko v nekaj besedah znajo povedati bistvo življenja tako, da se v tem najdeš. V zadnjem letu ali dveh me tako spremlja poezija, zagotovo stripi, pa tudi moderni romani so mi zadnje čase zelo blizu. Všeč mi je, ko je zgodba postavljena v današnji čas in se dogaja v vrvežu mest, kjer ekipe živijo svoje življenje, kakršno je danes in obravnavajo teme sodobnega človeka; od pričakovanj, tesnobe in odnosov. Na videz preprosto napisane, ampak globoko mojstrske, kar je lastnost vsakega dobrega teksta-da je preprost, a se v njem najdeš in v njem prepoznaš umetniško vrednost.

Kaj pa načrtuješ v prihodnje?

Zdaj se bom zavihtel na teren predstavljat knjigo. Začnejo se dnevi bralnih značk po šolah, kjer smo mladinski in otroški pisatelji zelo dejavni. Mislim, da imam 20-25 šol do konca šolskega leta po celi Sloveniji. Potem pa imamo še neke dogodke, ki jih bomo delali v podporo stripa z željo aktivacije poezije. Na predstavitvi knjige je sodeloval tudi hip hoper Urh, ki je krasno vzel za osnovo knjigo, na kar smo povabili pet osnovnih šol iz Ljubljane, on pa je okrog sebe zbrani publiki na svoj način predstavil strip. Mi smo imeli uradno tiskovno konferenco, ki je seveda za mladino neprimerna, Zavod Mladi zmaji pa se je angažiral in z njim v 30 minutah predstavil poezijo na način, da so mu oni dajali besede, on pa je v prostem slogu predstavil strip. To moramo ponoviti tudi drugje. Avtorsko bi pa rad delal strip o prvi svetovni vojni, ki ga v resnici že pripravljam, govori pa o dogodku, ki se je zgodil v naših hribih in je bil tako zelo nenavaden in pa absurden, da to terja svoj strip-zagotovo. Delal pa bom še strip o enem nogometašu, ob tem pa nastaja še pesniška zbirka, za katero si ne upam napovedati, če bo kdaj izšla, ker mora doživeti še uredniško priznanje, saj so to koraki v nedotaknjeno ravan. Mogoče me bo vmes razmesaril kakšen volk in se bo moja pesniška kariera končala, lahko pa se bo nadaljevala v neskončnost. Pišem še otroški roman, pa slikanico, ki so jo izdali v Ameriki, bo najverjetneje treba nadgraditi, saj je založba izrazila željo po še...Nekaj dela je še. Aja, še otroško predstavo imamo, v kateri jaz nastopam in prepevam.