Zala Djuric napisala slikanico za otroke: Mnenje najmlajših mi pomeni največ

Zala Djuric, starejša hčerka igralskega para Tanje Ribič in Branka Djurića, je lansko poletje od prijatelja dobila idejo. Morda bi temu lahko rekli tudi manjši izziv. Izziv, da napiše pravljico za otroke. Ob večernem druženju s prijatelji je nastala ideja za slikanico in manj kot leto kasneje jo je Zala tudi izdala. V dneh samoizolacije poleg najbližjih članov družine je zdaj tu njena nova knjigica, namenjena najmlajšim, slikanica Samorog Samo.

"Ko sem začela pisati, mi je, ker sem po duši še vedno otrok, zelo hitro steklo," je za 24ur.com povedala 23-letnica. In o čem govori njena nova knjiga? Pravi, da je izhajala iz sebe in iz svojih občutkov: "Mislim, da bi ljudje rekli, da sem malo čudna, posebna. Jaz pa mislim, da je to čudno, posebno, v bistvu normalno. Iz tega sem izhajala in tudi samorog Samo se je poskušal vklopiti v družbo in je zato iskal prijatelje. Potem je ugotovil, da v tem nima smisla in sprejel sebe takšnega, kot je. In ko se je sprejel, je bilo vse v redu."

Med pogovorom sva hitro ugotovili, da je knjiga zelo prikladna za trenutni čas, za čas samoizolacije in za čas, ko se nihče ne druži s svojimi prijatelji: "Ja! Vsi smo Samo! Pa vsi smo sami," je navdušeno povedala Zala, ki karantenske dneve preživlja s fantom: "Samo je enak kot večina ljudi zdaj. Zelo mu je dolgčas in v glavo si je vcepil idejo, da potrebuje prijatelje in sebi podobno družbo in gre to tudi iskati. No … pa ne smem preveč vsebine razkriti, bom tu nehala," je v smehu zaključila primerjavo knjige in trenutne situacije.

Zgodbo so najprej prebrali najmlajši: otroci so najhujši kritiki

Za otroke velja, da povedo, kar mislijo in da so brez dlake na jeziku. In tega se je po končani zgodbi spomnila tudi Zala. "Najprej sem dala prebrati družinskim prijateljem, ki imajo otroke, ker me je najbolj zanimalo, kaj bodo rekli najhujši kritiki, torej otroci. Potem so mi otroci preko staršev puščali sporočila in me spraševali o Samu. Neznansko me je osrečilo, ko sem videla, da otroci o  Samu razmišljalo in si postavljajo vprašanja," je povedala Zala za naš portal in dodala, da so zgodbo seveda prebrali tudi njeni domači: "Bili so navdušeni, saj je knjiga napisano komično, poleg tega pa je napisana v rimah."

Pojasnila je, da je slikanica napisana tako, da je v njej nekaj praznih strani. Te so namenjene najmlajšim bralcem. Zala pravi, da bo vse, ki imajo knjigico, nagovorila, naj na prazne strani narišejo svojega samoroga ali pa to, kar si predstavljajo, ko poslušajo pravljico.

Najprej poezija, nato slikanica, kaj sledi?

Zala, ki pravi, da je pisanje postalo del nje, pravi, da ne ve, kakšno knjigo lahko pričakujemo v prihodnje. "Nimam ideje za naprej. Moje življenje je, kot sama rada rečem: živim 'navdih izdih'. Ko začutim, da je nekaj prav, potem to naredim. Svet še vedno gledam z očmi male Zale. Verjamem, da se bo to še kdaj zgodilo, nisem se pa trenutno s tem ukvarjala," je povedala in dodala: "Zelo rada pišem in si upam reči, da se kar dobro izražam. Res uživam v tem. Skozi kakšno obliko se ljubezen izraža, pa ne morem predvideti vsakič. Vsakič je nekaj drugega, vsakič me nekaj drugega prime."