Iz sveta slovenskega filma in gledališča prihaja žalostna vest. V 81. letu starosti je namreč umrl legendarni igralec Radko Polič Rac.
Njegovo smrt je na Twitterju potrdil igralec ljubljanske Drame Saša Tabaković. Zapisal je: "Umrl je kolega, bard slovenskega gledališča in filma, Radko Polič Rac. Naj počiva v miru." Vest je na Facebooku potrdilo tudi Združenje dramskih umetnikov Slovenije.
Pokojnemu igralcu se je posvetil tudi predsednik vlade dr. Robert Golob. Njegove besede je na Twitterju objavil uradni profil Vlade Republike Slovenije. "Slovenija je danes izgubila enega največjih gledaliških in filmskih igralcev, ki je z vrhunsko igro pustil izjemen pečat v slovenski kulturi. Sožalje svojcem in igralskim kolegom. Naj počiva v miru."
Polič je avgusta letos praznoval 80 let. Zaigral je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih in radijskih igrah ter se uveljavil kot karizmatičen igralec z izjemnim občutkom za oblikovanje večkrat protislovne človeške usode. Režiser Dušan Jovanović ga je nekoč označil za enega največjih slovenskih živečih igralcev.
V Črnomlju rojeni Polič je svojo profesionalno pot začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1992 pa je igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, med drugim v gledališču Glej, E. P. I. Centru ter nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem področju v filmu in gledališču. Kmalu je postal član ansambla SNG Drama Ljubljana, piše portal Sigledal.
Uveljavil se je kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa. Prvič je bil nagrajen leta 1970 na Borštnikovem srečanju za vlogo Baltasarja v Osvajalcu Andreja Hienga, ob tej pa še za vlogo Slobodana Begovića – Bobana v Padlih angelih. Že leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada.
Leta 2002 je prejel Borštnikov prstan. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da je Rac "igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje."
Ko je leta 2007 prejel še Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanje spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno "prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk", nadarjenost obsega le od 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse ostalo je "težko garanje".
Polič je zaznamoval tudi slovenski film. Nastopil je v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah ter sooblikoval več kot 100 radijskih iger. V domačih in tujih celovečernih filmih je bil proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprni birokrat, razdvojeni belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec in oblastnik. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.
Njegovo življenjsko zgodbo je v biografski roman Rac (Beletrina, 2020) ujela Petra Pogorevc. "Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit," je ob izidu knjige menila avtorica in dodala, da ji je bilo v izziv to ujeti v zapis. V knjigi je polno anekdot o igralčevem življenju in delu, mrgoli pa tudi zanimivih Poličevih misli v slogu: "Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam."
Del njegove osebne oziroma ljubezenske zgodbe je bil predstavljen tudi v predstavi Boris, Milena, Radko, ki jo je leta 2013 spisal in režiral Jovanović, ter v dokumentarnem filmu o nastajanju te igre – Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina.
