Mojmir Sepe se je rodil 11. julija 1930 v Črni na Koroškem. Mladost je preživljal v Celju, na tamkajšnji gimnaziji je tudi maturiral. Glasbeni talent je najbrž podedoval po starših, saj je bil oče Franc Schiffrer operni pevec, ki je večinoma deloval v tujini, mama je bila učiteljica na celjski II. osnovni šoli, obvladala pa je tudi klavir in petje.
Že leta 1950 je začel igrati kot trobentač v Plesnem orkestru Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča, njegove korenine pa so bile predvsem v jazzu in swingu. V času igranja v velikem orkestru je kot pianist in trobentač sodeloval tudi z manjšimi zasedbami, med drugim v Ljubljanskem plesnem sekstetu, nato pa ustanovil Ansambel Mojmira Sepeta.
Sepe je že leta 1962 na prvi Slovenski popevki na Bledu prispeval glasbo in aranžma za pesem Zemlja pleše, ki sta jo v alternaciji zapela Nino in Majda, Gregor Strniša pa je prejel nagrado za besedilo.
Prvo festivalsko zmago je doživel že takoj naslednje leto (1963), ko sta Beti Jurkovič in debitant Lado Leskovar zapela skladbo Malokdaj se srečava. Eno največjih zmagoslavij pa je doživel leta 1964 s pesmijo Poletna noč, ki sta jo zapeli Beti Jurkovič in Marjana Deržaj, vsem pa je ostala v spominu predvsem doživeta interpretacija slednje. Deržajeva je z njo postala neuradna prva dama slovenskih popevk, pesem pa je brez dvoma ena najboljših in najpopularnejših iz zlatih časov slovenskih popevk.
Sepe je v prvem desetletju festivala dobil še nekaj nagrad. Leta 1972 se je proslavil s pesmijo Med iskrenimi ljudmi, ki jo je zapela njegova žena Majda na besedilo Dušana Velkaverha in ki je prejela prvo nagrado strokovne žirije. Naslednje leto je prejel drugo nagrado strokovne žirije s pesmijo Zakaj v izvedbi Lada Leskovarja, popolno zmagoslavje pa doživel še leta 1974, ko je Uspavanka za mrtve vagabunde na Ježkovo besedilo v Majdini izvedbi osvojila tako občinstvo kot strokovno žirijo.
V zlatih dveh desetletjih Slovenske popevke je med letoma 1962 in 1980 prispeval glasbo oz. aranžma za kar 42 pesmi, osem let je sodeloval s kar po tremi skladbami, sedem let pa s po dvema skladbama. Znan je bil po tem, da je znal za svoje pesmi najti dobre besedilopisce – od Franeta Milčinskega - Ježka in Gregorja Strniše pa do Elze Budau, Miroslava Košute in Dušana Velkaverha.
Maestro je naša življenja polepšal z brezčasnimi pesmimi, kot so Zemlja pleše, Poletna noč, Brez besed, Med iskrenimi ljudmi, Malokdaj se srečava, S teboj, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Ljubi, ljubi, ljubi, Pismo za Mary Brown in druge.
