'Štiriletniki se nekega dne odločijo in svojo osebnost usmerijo v dinozavre'

Žiga Kastelic je kot majhen deček vzljubil dinozavre. A njegova ljubezen do njih ni ugasnila niti, ko je odrasel. Prelil jo je v dve otroški knjigi, ki nosita naslov Dežela dinozavrov. Prvo je izdal leta 2022, zdaj pa je prišel čas za njeno nadaljevanje. Dežela dinozavrov: Reševalna misija se dogaja v Ljubljani, avtor pa zagotavlja, da ima Slovenija toliko lepih krajev, da ne bo zmanjkalo materiala za nadaljevanje. V pogovoru za naš portal nam je zaupal še nekaj skrivnosti o sebi, nastanku knjige in načrtih za naprej. 

Vaša nova knjiga govori o dinozavrih. Kako se je razvila vaša ljubezen do dinozavrov? 

Rekel bi, da sem se rodil v pravem času za to. Izšla sta oba Jurska parka, še bolj pomemben pa je bil Disneyjev animirani film Dinozaver iz leta 2000, ki sem ga dobil na kaseti – dobil sem tudi ogromen panoramski plakat v nemščini, ki je bil obešen kar v jedilnici (smeh). Tu so bile še igrače in knjige, kasneje predvsem romana Michaela Crichtona in preostali filmi. Rekel bi, da je bilo moje otroštvo ob prelomu tisočletja usmerjeno predvsem v dinozavre. Neka šala pravi, da se štiriletniki nekega dne odločijo in svojo osebnost usmerijo v dinozavre, astronavte, traktorje ali avtomobile. 

Številni otroci so navdušeni nad temi prazgodovinskimi bitji, a ko odrastejo se ta ljubezen ohladi. Pri vas ni bilo tako. Kaj vas še navdušuje pri dinozavrih? 

Filmi in knjige, ki sem jih omenil, so bile neverjetno pomemben del tega. Čeprav sem bil vedno navdušen nad dinozavri, tudi vsak izlet v tujino je vseboval muzeje in razstave, preprosto nisem bil tako vpet. Verjetno je k temu pripomoglo tudi odraščanje in življenje. Še v času študija sem dobil priložnost, da pri enem od slovenskih portalov pišem o teh tematikah in od takrat se je to navdušenje vrnilo na isto raven kot nekoč, seveda le malo drugače. Z rojstvom moje male nečakinje Ele, ki je bila kasneje navdušena nad dinozavri, sem spet obudil tisto otroško navdušenost nad dinozavri. Njej je tudi posvečena prva knjiga.  

Kako so vašo ljubezen do dinozavrov sprejeli vaši bližnji, prijatelji? 

Brez kakršnih koli omejitev, bi rekel. Verjetno veliko pove, da sta mi starša pustila plakat izobesiti v jedilnici, tik za mojim stolom za mizo (smeh). Vse od tistega Jurskega parka v devetdesetih. Pa tudi navdušenje nad dinozavri ni nekaj, česar bi se moral kdo sramovati. Sam sem obkrožen s čudovitimi ljudmi, ki kvečjemu doprinašajo tej moji ljubezni do prazgodovine. Seveda pa so tu še knjige, katerih ustvarjanje in nastanek podpirajo, za kar sem jih srčno hvaležen. 

Kateri dinozaver je vaš najljubši? Kako dobro jih poznate? 

Od malega je bil to ankilozaver, oklepljeni dinozaver s kladivom na koncu repa. Poznam jih precej dobro, a pri pisanju preprosto ne gre brez enciklopedij, ki so izšle tudi v slovenščini in so mi v veliko pomoč pri pisanju. V zadnjih letih objavljam tudi nove najdbe, ki so mi res dale nov vpogled v svet paleontologije in delo strokovnjakov, ki vse to omogočajo. Poznam jih več od povprečne osebe, a sem prepričan, da me lahko že marsikateri mlajši bralec enostavno preseže, če sem popolnoma iskren. In to je najlepše.  

To je že druga knjiga o dinozavrih. Zakaj je dobila nadaljevanje? Ste že prvo knjigo pisali z mislijo na to in koliko jih še lahko pričakujemo? 

Prva Dežela dinozavrov: Začetek je izšla leta 2022 in bila nekakšna antologija sveta, ki sem ga želel postaviti v knjižni zbirki – predvsem po različnih krajih v Sloveniji. Tokratna izdaja Dežela dinozavrov: Reševalna misija pa je tista, ki začenja celotno zgodbo in je z vsebinskega in oblikovnega vidika še toliko bolj dodelana. Prva je bila pisana z mislijo na nadaljevanje, ta prav tako, a sta obe brez težav samostoječi. Za navdih si jemljem dokaj sveži knjižni zbirki, ki jih ustvarjajo Sebastijan Pregelj (Zgodbe s konca kamene dobe in Zgodbe vojvodine Kranjske), Igor Karlovšek (Ognjeno pleme in Ognjeni trije) in Stan Dirdeny (Vagabundi in Spiritus Dei). Razdelan imam celoten potek, mi pa svet omogoča širjenje, če bi do tega prišlo. Ker se zgodbe dogajajo v Sloveniji, mi čudovitih krajev in idej ne bo zmanjkalo.  

Spremno besedo za knjigo je napisal paleontolog. Zakaj takšna odločitev? 

Imel sem idejo o enciklopediji dinozavrov, ki je v knjigi. Tista druga ideja pa je bila spremna beseda oziroma dodatek h knjigi, ki bi ga napisal strokovnjak. Delo mag. Matije Križnarja spremljam že nekaj let, in ko sva ga z ilustratorjem Luko Kuharjem prosila, če bi sodeloval, je to z veseljem sprejel. Menim, da je naša ideja, da v fantazijski in izmišljeni zgodbi predstavimo vlogo paleontologije in dinozavrov v našem svetu, fantastičen doprinos vsebini. Ko govorimo, da nas knjige učijo, smo želeli to poudariti še z dodatkom dejanskega paleontologa. Odločitev je bila prava, saj ima knjigo dodano vrednost.