Slovenka po stopinjah Eltona Johna: Še kar ne verjamem, da je res

Danes 23-letna Tjaša Fajdiga, ki je prišla vse do finala šova Slovenija ima talent, je poslušale svoje srce in sledila svojim sanjam. Ker v Sloveniji ni našla študija zase, ki bi jo zares zanimal, je pred leti spakirala kovčke in šla študirat v Amsterdam, kjer živi že 4. leto. Ravnokar je uspešno zaključila dodiplomski študij jazz petja.

Med samim študijem pa je spoznavala svet muzikala, ki jo je začel vse bolj zanimati. Potem ko je bila zavrnjena na avdiciji za muzikal Briljantino, je šele ugotovila, kako zelo si v resnici tega želi. Odpravila se je na obisk Kraljeve akademije za glasbo v London in na obisk muzikal programa na Univerzi v New Yorku. Londonska šola jo je popolnoma očarala in potiho je upala, da ji bo nekega dne uspelo priti do želenega študija. In želja se ji je zdaj uresničila.

Na sprejemne izpite Kraljeve akademije v Londonu za magistrski program muzikala se je letošnje leto prijavilo 1200 kandidatov, sprejetih je bilo le 32. Štipendiji Kraljeve akademije v višini celotne šolnine programa pa sta bili podeljeni samo dve in ena je romala naravnost v roke naši Slovenki Tjaši, ki je tako postala prva Slovenka v zgodovini, ki je bila sprejeta na magistrski študij za muzikal na Kraljevo akademijo za glasbo v Londonu, kjer je študiral tudi Elton John.

Pogovor s Tjašo si preberite spodaj

Ali si že dojela, za kako velik uspeh gre? Koga si najprej obvestila, ko si izvedela, da si sprejeta? 

Še kar ne verjamem, da je to res. Kako prav jaz?! Izmed vseh tistih muzikala željnih, vrhunskih kandidatov! Potem pa po vrhu še podeljena celotna štipendija?! Rezultate smo prejeli natanko dva tedna po opravljenem finalnem krogu avdicije, in to preko elektronske pošte. Bila sem ravno na koncertu. Sploh me ni več zanimalo, kaj se na odru dogaja. Takoj sem morala iz dvorane preveriti, kaj piše v sporočilu. V poplavi solz sreče sem trikrat napisane besede vnesla v Google prevajalnik, saj se mi je zdelo, da ne razumem več angleško (smeh). Vse skupaj se mi je zdelo nemogoče in čisto predobro, da bi bilo resnično. Prijatelji, ki so bili z mano na koncertu, so veliko novico izvedeli prvi, takoj zatem pa so preko telefonskega klica sledili še moji starši in sestri. Vsi smo bili čisto iz sebe! 

Po kakšnem ključu podelijo štipendijo?

Štipendije podelijo na podlagi uspešnosti sprejemnih izpitov. Žirija nastope vseh kandidatov oceni in na podlagi tega na koncu podeli dve štipendiji. Štipendiji sta podeljeni v višini celotne šolnine študijskega programa ali le delnega zneska. Tudi o tem odloča žirija.  

Kaj ti pomeni da si bila sprejeta na šolo, kjer je študiral Elton John?

Kar malce smešno se mi zdi, če sem odkrita. Da bo ''ena navadna punca", ki jo skoraj nihče ne pozna, iz vasi Lože pri Vipavi z 200 prebivalci, študirala na šoli, katero je obiskoval sam Elton John, eden največjih performerjev vseh časov, ki ga pozna ves svet, v devet-milijonskem multinacionalnem mestu Londonu! Tudi tega še kar ne verjamem, mi pa dejstvo, da bom obiskovala isto šolo, kot jo je obiskoval Elton John, prinaša veliko navdiha, motivacije in kanček potrditve, da je nekaj na avdiciji očitno šlo prav (nasmeh).

Koliko avdicij si imela?

Uradna avdicijska kroga sta bila dva. Sama pravim, da kar tri, saj je proces prijave, zbiranje priporočil profesorjev, pisanje motivacijskih pisem, izbiranje materiala za avdicijski nastop in izpopolnjevanje vse birokracije, terjal veliko energije in časa.

Prvi krog avdicije je potekal decembra. Sestavljen je bil iz petja, igre ter 'pogovora' z žirijo. Vse skupaj je trajalo le 20 minut. 

Drugi krog, v katerega se je uvrstilo 150 kandidatov, je potekal šele aprila in vseboval vse: petje, ples in igro. Najprej je imel vsak posameznik 15 minut individualnega nastopa pred žirijo, na koncu avdicijskega dneva pa smo se se vsi skupaj preizkusili še v plesu.

S katero točko si se predstavila? Koliko časa si se nanjo pripravljala?

Za avdicijski nastop smo morali predstaviti tri stilsko raznolike skladbe in pa sodobni monolog. V mojem primeru so to bile skladbe Don’t Rain On My Parade iz muzikala Funny Girl, Changin My Major iz sodobnega muzikala Fun Home in pa znani jazz standard The Man I Love Georga Gershwina. Za igralski del sem predstavila Sophiejin monolog iz dela Honour, avtorice Joanne Murray-Smith.

Za 1. avdicijski krog sem se pripravljala kakšnih 14 dni, tik pred drugim krogom pa me je ujela močna gripa, tako da so se priprave začele šele par dni pred odhodom v London. 

Kako poteka avdicija v tujini?

Avdicija je na Kraljevi akademiji za glasbo videti zelo prijazno in sproščeno. Vse skupaj je potekalo tako hitro in gladko, da sploh nisem vedela, da je že mimo. 

10 minut pred predvidenim avdicijskem času posameznega kandidata smo imeli čas za vokalno ogrevanje, potem je šlo pa zares. Najprej smo se predstavili in predali note korepetitorju za klavirjem. Lahko smo izbrali, s katero skladbo bomo začeli, od tu naprej pa je avdicijo vodila štiričlanska komisija (umetniški direktor programa, ki je tudi glavni režiser, predstavnika igralskega in pevskega oddelka ter administrativni menedžer programa muzikala). Komisija je želela slišati vse tri moje skladbe in pa celoten monolog, potem so pa sledila vprašanja, zakaj si želim študirati prav na tej šoli, zakaj sem izbrala prav ta program, kakšni so moji življenjski cilji, hobiji, zakaj ne ostajam na študiju jazza, kjer sem študirala do zdaj ...

Drugi krog je bil videti čisto enako (individualen nastop petja in igre), le da je na koncu dneva sledil še plesni del, kjer smo spoznali vse kandidate, ki so bili sprejeti v 2. krog, in uspeli začutiti tudi precejšnjo mero tekmovalnega duha (nasmeh).

Si od nekdaj sanjala o tujini?

O tujini sem začela sanjati šele dve leti nazaj, ko se mi je na življenje v njej uspelo navaditi (smeh). Mogoče se sliši čudno, ampak je res! Ob koncu svoje srednje šole sem namreč v tujino odšla zgolj, ker v Sloveniji nisem našla študija, ki bi me zares zanimal. Skozi študij jazza v Amsterdamu sem spoznala svet muzikala, ki me je začel neverjetno zanimati, in šele takrat se je pojavila moja želja po tujem svetu. Ko sem bila zavrnjena na avdiciji za muzikal Briljantino, sem ugotovila, kako zelo si muzikala želim in se takrat odpravila na obisk Kraljeve akademije za glasbo v London in pa na obisk muzikal programa na Univerzi v New Yorku. Londonska šola me je popolnoma očarala in študij tam je postal moj ''sanjski scenarij'' (nasmeh).

Kakšni so tvoji cilji?

Čeprav me je strah gojiti velike sanje, si bi v prihodnosti želela nekaj let preživeti v Londonu. Svoje izkušnje bi rada nabirala na odrih West Enda. Nadaljnjo me mogoče zanima kakšen skok čez lužo, v New York, svetovno prestolnico muzikala in se skušati znajti tudi tam. Muzikal produkcije so se v zadnjih letih zelo razvile na križarskih ladjah, zato se mi v mislih poraja tudi ta ideja. Slovenijo imam neizmerno rada, kljub temu pa si še ne želim prav hitro vrniti domov. Ko enkrat tujino osvojiš, te zasvoji, in čeprav pogrešaš dom, se kar se ne želiš vrniti (nasmeh).

Kaj ti je dal šov Slovenija ima talent?

Šov Slovenija ima talent mi je dal pogum in s tem krila! Na televiziji sem prvič v življenju nastopila s pevsko in plesno točko skupaj, v kostumu, z zgodbo, soplesalci, koreografom in tako naprej. Takrat sem prebila led. Če sem lahko plesala in pela na televiziji, bom pa lahko tudi na enih sprejemnih izpitih, sem si rekla, ko sem bila v Londonu na avdiciji. To je bila ena super izkušnja, ki bi jo takoj ponovila! Spoznala sem veliko izjemnih ljudi in seveda skrivnostni svet televizije.

Kakšno je življenje v Amsterdamu?

Življenje v Amsterdamu je zelo pestro in zabavno, hkrati pa velikokrat tudi zelo težko. Tu zdaj živim že 4. leto, trajalo pa je kar dve leti, da sem se na samostojno življenje privadila. Predvsem težko mi je bilo v 2. letniku študija, ko sem se preselila v šolski studio konservatorija, v drugo sosesko mesta in začela živeti čisto sama, brez nikogar. Sama sem studio morala celo opremiti in še sedaj se spomnim, kako sem sredi mrzle zime čez ves Amsterdam čisto sama prenašala pohištvo iz druge roke, saj v studiu ni bilo čisto nič opreme.

Kaj in koga najbolj pogrešaš, ko si zdoma? Imaš kakšen način, kako pregnati domotožje?

Ko sem zdoma najbolj pogrešam svojo družino. Na drugem mestu so moji hribi, stari slovenski prijatelji in pa seveda domača, zdrava hrana! Čeprav se v Amsterdamu počutim doma, se z domotožjem spopadam kar vsak mesec. Skušam ga raje, kar se da, lepo gostiti in mu prisluhniti, kot ga preganjati, saj je tako le še slabše. Ko mi je hudo, navadno pokličem domov in se malce potožim. Večkrat se točijo tudi solze, včasih pa seveda ne gre brez obiska trgovine in nakupa čokolade (nasmeh).

Se veseliš življenja v Londonu?

Življenje v Londonu komaj čakam. Veselim se novega mesta, novih ljudi, mentorjev, urnika, petja, plesa, dela v teatrih in seveda drugačnega načina življenja! Malo manj se veselim londonske hrane, ojoj (smeh). Zdi se mi, da šele sedaj odhajam tja, kamor sodim. Lansko leto sem med poletnim bivanjem v Londonu spoznala tri izjemne mlade Slovence, ki so postali moja britanska družina. Zaradi njih se vsakič, ko obiščem London, počutim kot doma. Ob selitvi bom prvi teden preživela z njimi, potem se pa selim v prostore Kraljeve akademije. Za spremembo od Amsterdama, me v Londonu čaka opremljeno šolsko stanovanje s štedilnikom, hladilnikom in vso potrebno opremo, dva cimra in vse to samo pet minut peš proč od Akademije. Neskončno sem hvaležna za vse, kar mi je bilo to leto dano, hkrati pa me je tudi zelo strah, če bom lahko zadovoljila visoka pričakovanja šole in vse obveznosti, ki z novim študijem prihajajo. Četrti dan šole imamo že prvi javni nastop, pred celotnim vodstvom akademije, njenimi sponzorji ter pa profesorji in sošolci. Ko na to pomislim, se mi od strahu kar zavrti pred očmi.