'Še nikoli nisem tolikokrat videl koga zgoraj brez kot ta dva štrudla'

Gašper Bergant, Boštjan Gorenc Pižama in Perica Jerković s svojo komedijo Brade osvajajo Slovenijo. V pol leta so odigrali že skoraj 60 ponovitev in razprodali večino predstav, zdaj pa bodo predstavo tudi ovekovečili in posneli za televizijo. Kaj zabavni bradači pravijo ob tem?

Od 13. oktobra 'harate' in navdušujete Slovenijo. Najbrž ste to pričakovali, pa vas je mogoče vseeno vsaj malo presenetil tako neverjeten uspeh?

Perica: Haramo, haramo. Jaz že od 13. oktobra 1978! (smeh) Itak, da nas je presenetilo. Vsakič, ko sestavljaš nek nov šov, trepetaš, ali se ti bo trud izplačal. Mi ne prejemamo nikakršnih proračunskih sredstev in stroški produkcije in primarne promocije pogosto presežejo 10.000 evrov, da o mesecih vloženega dela sploh ne izgubljamo besed. Sledi premiera in potem upaš, da bo ljudem všeč in da se zgodi vsaj 20 ponovitev. Trenutno se bližamo 60. ponovitvi v šestih mesecih, večina dvoran je bila razprodanih, ljudje se smejijo in smo seveda presrečni.

 Gašper: Mene še vedno preseneča, da sem sploh lahko zraven. Super je! Seveda smo upali na čim več ponovitev, ampak šele ko smo prišli tam nekje do tridesete, smo si oddahnili. Veliko truda je vloženega v tako stvar in res si vsak želi, da si bo predstavo ogledalo čim več ljudi.

Kakšen je recept, da tako zasvojiš slovenske gledalce?

Pižama: Poleg kakovostnega standupa je določen faktor zagotovo vpogled v zaodrje, kar je rdeča nit predstave Brade. Vsi smo voajerji in nas zanima, kakšni so drugi, ko jih nihče ne opazuje. Tu lahko kot muha na zidu opazujejo tri na zunaj uglajene komike, ki se v zaodrju spremenijo v nekaj čisto drugega.

Perica: Recept je: delaj komedijo, v kateri se ljudje najdejo. Ali delaj tisto, kar se ti zdi kul in avantgardno in ob komediji še prodajaj pohištvo.

Gašper: Na koncu predstave morajo biti zadovoljni. Ljudje si vzamejo prost večer, najamejo varuško, iščejo parkirni prostor, se vmes še skregajo … Ko gledajo predstavo morajo na vse to pozabiti in se imeti fino. Domov se morajo peljati z nasmeškom na obrazu. Tako jih dobiš.

Slovenci se radi smejimo – na tuj račun. Že znamo prenesti šale na lastnega?

Pižama: Slovenci se znamo smejati na svoj račun, se pa povsod še vedno radi nasmejijo, če si privoščiš sosednji kraj, čeprav ljubezen ni vedno vzajemna. Tako se v Žalcu veliko glasneje smejijo, če se norčuješ iz Celja, kot se v Celju, ko briješ norce iz Žalca. Najbrž zato, ker jim zavidajo tisto fontano.

Gašper: Slovenci smo tako kot vsak drug narod, radi se smejimo. Smeh je univerzalen. Najtežje se je seveda smejati samemu sebi in svojim pomankljivostim, a vendar smo dokazano to zmožni. Včasih še bolj kot pa drugim.

Prepotovali ste že veliko krajev, ste kje opazili kakšno posebno specifiko ali doživeli (pozitivno ali negativno) sprejem/odziv, ki ga ne boste pozabili?

Gašper: Definitivno je izstopala Nova Gorica. Mislim, da je vsak od nas za nekaj minut podaljšal svoj del, saj smo vsi tako uživali. Ni pa hvala bogu bilo kraja, kjer predstava ne bi delovala oziroma bi bil odziv slab.

Je po 50. ponovitvi predstava še kaj podobna začetni verziji, ali se je veliko materiala že zamenjalo?

Pižama: Material v osnovi ostaja več ali manj enak, se je pa vmes porodilo toliko dodatnih idej na obstoječe šale, da so se vsi trije seti podaljšali za nekaj minut. Zdaj torej nastopamo s tako imenovano extended, razširjeno verzijo. Režiserjeve verzije ne bo, ker nihče nima dovolj živcev, da bi nas porežiral.

Perica: Včasih je publika fantastična in se vsak izmed nas zaigra med svojim stand-up delom, takrat šov traja tudi do dve uri.

Gašper: Predvsem sta onadva sposobna med skeči dodajati nove stavke, s katerimi me poskušata vreči iz tira, oziroma me spraviti v nekontroliran smeh. Včasih jima dejansko uspe.

Bazen materiala je vsak dan večji, vsak dan se zgodijo novi resničnostni šovi ... Gre lahko vaša predstava v nedogled? Si bi to sploh želeli?

Pižama: Naša želja je predvsem čim dalj časa igrati predstavo z obstoječim gradivom, nove ideje pa že pilimo za nadaljevanje, ki ga pripravljamo vzporedno z igranjem trenutne predstave.

Perica: Gašper je tisti, ki govori o resničnostnih šovih. Midva s Pižamo sva intelektualca. (smeh)

Gašper: Jaz že pridno gledam drugo sezono Ljubezni po domače in pišem šale za novo sezono. Ker sem žal samo ruralni intelektualec. Ne znam citirat Nietzscheja, vem pa, katero punco bo izbral naš Jože.

Je dogajanje zdaj v zaodrju že kaj bolj rokersko (na začetku ste v intervjujih tožili, da je v zakulisju državnega klekljarskega prvenstva bolj pestro)?

Perica: Je, je. Občasno je rokersko, občasno homoerotično … Sami poskrbimo, da se imamo fajn. (smeh)

Pižama: Zdaj je še bolj mirno, ker smo si po prvem mesecu turneje povedali že vse,

kar smo si imeli povedati, in samo še molčimo (smeh). Smo pa zato znova spoznali radost skupnega prevažanja na nastope. Smo mojstri zbiranja ob urah, ko je na ljubljanski obvoznici največja gneča, in kljub navigacijskim napravam nam uspe, da kdaj zgrešimo pot. Ravno prejšnji teden smo med vračanjem iz Raven na Koroškem preveč zaupali Googlovemu zemljevidu, ki se je odločil, da bomo do Velenja hitreje prišli po zavitih hribovskih cestah. Jaz in tehnik Gežo sva Googlovo nakano odkrila dokaj hitro in se odvijugala na glavno cesto še pred Mislinjo, Perica in Gašper pa sta med cijazenjem mimo Graške gore (še niste slišali? onadva tudi ne do tistega trenutka) narobantila toliko kletvic, da bi zardevali še okoreli rokerji v svojih zaodrjih.

Gašper: Moram priznati, da nisem še nikoli tolikokrat videl kogarkoli zgoraj brez kot ta dva štrudla. Ugotovili smo tudi, kateri viski nam je najbolj pri srcu in da ko zapustimo katerokoli lokacijo, vedno prej pregledamo prostor za ključi ali pa denarnico od Perice. Vse pozabi. Me preseneča, da sploh ve, da je v Bradah. (smeh)

Ima pri tem kaj pogovorno dobro znana skupna lastnost Gorenjcev in Savinjčanov? Runde najbrž ne padajo? (smeh)

Perica: Uh, tu se pa motite. Ravno sinoči na poti iz Velenja je naju Pižama povabil k sebi domov na domačo klobaso, nek fensi-šmensi sir, gin, oranžado … in to opolnoči! Če zjutraj ne bi bilo vrtca, bog ve,  kdaj bi se končalo. Pri šestih oranžadah, mogoče.

Gašper: Runde ne, ker večinoma onadva vozita, tako da sem primoran piti sam. Sta pa brez dvoma ena izmed najbolj radodarnih ljudi, ki sem jih kadarkoli spoznal. Pižama mi je kupil cel plato proteinskih čokoladic in me doma vedno razvaja z nekimi narezki, Perica pa mi je celo kupil bundo. Jaz sem z njima delil savinjski želodec, kar pa tudi kar nekaj pove!

Skupaj na odru preživljate večer za večerom. Si že greste kaj na živce?

Pižama: Čisto nič, ker smo živce drug drugemu požrli.

Perica: Jaz občasno poskrbim, da njima grem na živce. Ni lahko, a se trudim in brez lažne skromnosti imam tudi nekaj talenta za to. Filigransko sitnarjenje in preigravanje depresivnih tonov, tega ne zmore vsak. Pomembno je, da ni vse preveč pravljično.

Gašper: Jaz med vožnjo večinoma spim, tako da uspem  realno z njima preživeti dve tretjini manj časa in to pomaga!

Kaj pravite na to, da bo predstava ovekovečena tudi na televiziji?

Gašper: Že pri Boštjanovih 50 odtenkih njive se je videlo, da ljudje dobro sprejemajo tudi dolgometražne TV-standupe. Najprej snemamo zase, za spomin, ki nekaterim členom ekipe počasi že peša, potem pa za vse ljubitelje humorja.

Pižama: Komot je, ko pridemo komiki na obisk kar v dnevno, je pa res, da je ogled v živo vseeno svoje doživetje, tako da imate do predvajanja še več kot pol leta časa, da nas ujamete tudi živo in iz prve vrste zavonjate naš znoj (duh po lilijah, šmarnicah in svežih smrekovih vršičkih s pridihom čokolade).

Perica: Snemamo pa že zdaj, da Pižama lahko še izvede svoj material za kamero, preden se toliko stanjša, da se bo dejansko lahko skril za mikrofonsko stojalo.

Kaj je naslednji korak? Kakšne meje bodo še premikale Brade?

Perica: Za njiju ne vem, jaz nekaj razmišljam o vlaganju v bitcoine ... (smeh) Mislim, da je zdaj pravi čas.

Gašper: Pobril si bom vse razen brkov. In ko rečem vse, mislim vse!