Polona Juh: Klemen Janežič je odrski partner, na katerega se lahko zaneseš v vsakem trenutku

V SNG Drama Ljubljana bodo uprizorili prvo slovensko uprizoritev Učinek družbeno angažirane sodobne britanske dramatičarke Lucy Prebble. Ta v središče zanimanja postavlja človeka, o čemer priča tudi njen pripis, da je Učinek "igra za štiri osebe, v ljubezni in v žalosti". Učinek na izjemno pronicljiv način preizprašuje želje, strahove in stiske štirih protagonistov – dveh prostovoljcev v klinični študiji in dveh zdravnikov. Te štiri protagoniste v prvi slovenski uprizoritvi igrajo Polona Juh, Klemen Janežič, Rok Vihar in Eva Jesenovec.

Uprizoritev v režiji Eve Nine Lampič se loteva vprašanj različnih percepcij in perspektiv doživljanja, učinkov zdravil na ljudi ter delovanja naših možganov in čustev, pa njihove podvrženosti oglaševanju, osebnim interesom, okoliščinam in dobičku. "To so relevantne teme, še posebej v času globalne pandemije, ki je priložnost za družbene spremembe, pa tudi za nove pritiske (tudi) farmacevtskih lobijev," je v napovedi uprizoritve poudarila režiserka prve slovenske uprizoritve Eva Nina Lampič.

Pred premiero smo se pogovarjali s Polono Juh in Klemnom Janežičem, ki sta si v preteklosti že večkrat delila oder. V glavni vlogi smo ju na velikem odru Drame lahko videli blesteti pred petimi leti v eni najznamenitejših ljubezenskih zgodb svetovne književnosti, Ani Karenini. Oder sta si delila tudi v Pandurjevi svetovni uspešnici Faust, s katero sta gostovala v Sankt Peterburgu.

Igralca sta nam zaupala nekaj besed o novih vlogah in tem, kakšna gledališka partnerja sta, razmišljala pa sta tudi, ali je pandemija čas za družbene spremembe.

Skupaj sta sodelovala že leta 2016 pri Ani Karenini. Kako je delati drug z drugim?

Polona: Klemna spoštujem. Je izjemno iznajdljiv igralec, ki mu ob režijsko-igralskih zagatah nikoli ne zmanjka idej. Je odrski partner, na katerega se lahko zaneseš v vsakem trenutku. V najtežjih trenutkih procesa ustvarjanja je vselej etičen in profesionalen. Zaradi vsega, kar nosi v sebi, rada delam z njim. Že med projektom Ane Karenine nama je uspelo zgraditi izjemno lep, profesionalen in zaupljiv odnos.

Klemen: S Polono sva sodelovala že pri več projektih. Vedno znova je izziv stati s Polono na odru. Je močna igralka in hkrati tudi odlična ustvarjalka prizorov. Vesel sem, da imam priložnost večkrat delati z njo, ker se tudi sam razvijam kot igralec, in menim, da lahko zdaj v soigri ponudim več kot pri uprizoritvi Ane Karenine.

V kakšen lik ste se tokrat prelevili? Gre za večji igralski izziv? 

Klemen: V Učinku moj lik Tristan uporabi osvajalsko frazo, ki gre tako: "Po mojem sva midva dvojčka. Enojajčna. Ampak so se odločili, da naju bodo vzgajali v različnih okoljih, da bi videl, kakšen dolgoročni učinek bo to imelo. No, očitno je bil učinek ogromen." Mislim, da ta izjava pove vse.

Vsak lik je velik izziv. 

Polona: Vsaka vloga je zame igralski izziv. Kajti igralski izziv je lahko odigran zgolj korektno, lahko pa je odigran presežno. Med tema dvema pojmoma je včasih le kratek preblisk, kdaj drugič pa so svetlobna leta. Tokrat sem stopila v čevlje klinične psihiatrinje, specializirane za psihoterapijo  – dr. Lorne James. Je raziskovalka in strokovna sodelavka pri klinični študiji za razvoj psihiatričnega zdravila za lajšanje simptomov depresije. Na zdravih prostovoljcih preizkušajo učinkovino, ki naj bi v možganih zvišala nivo dopamina. Čeprav vodi študijo profesionalno in znanstveno relevantno, se v določenem trenutku nekaj zalomi. Je odlična zdravnica z lastno diagnozo depresije in prav zato je skeptična glede delovanja psihofarmakov.

Drama Učinek postavlja zanimiva vprašanja o ljubezni, depresiji in mejah nevroznanosti. Kako ste se vi znašli med pandemijo? Ste se soočali s podobnimi težavami? 

Klemen: Karantena in družbeno politične razmere, ki smo jih deležni v Sloveniji, delujejo kot mikroskop. Na dan privrejo občutja, ki jih običajno bolj ali manj uspešno krotimo s socialnimi distrakcijami. Ko nam je to odvzeto, se človek zateče vase in tam najde marsikaj. Vedno je lažje, če imaš ob sebi nekoga, ki ti pomaga skozi ta vprašanja in dvome. Na koncu pa smo vendarle sami tisti, ki se moramo soočiti s sabo.

Polona: Na srečo se z depresijo še nisem srečala, prav gotovo bi to stanje močno občutila. Za ljudi, ki doživljajo globoko depresijo, je stanje zelo obremenjujoče, saj onemogoča normalno delovanje. Pandemija je prinesla zdrs vsega. Izkazalo se je, da premoremo drug do drugega precej okrnjeno verzijo solidarnosti. So se pa zagotovo še bolj izkristalizirali posamezni odnosi med nami in posamezni karakterji ljudi v tem obdobju. Gledališče sameva, s tem mislim na gledalce, brez katerih nas ni, ni skupnih razmišljanj in premišljanj. Človek je navajen, da vsaj približno časovno in prostorsko ve, kako se bodo stvari odvijale, pandemija pa nam je tla pod nogami odmaknila. Nekontrola nad stanjem dogajanja je tista, ki nas duši in česar nas je strah.

Kaj pa pri ljubezni? So se odnosi doma zaradi lockdowna še bolj poglobili? 

Polona: Nič se ni spremenilo. Ljubezen ostaja. Enaka. Me pa skrbi za družine, kjer se zaradi obdobja, v katerem živimo, stopnjujejo agresija, nasilje ter trpinčenje žensk in otrok. Prav gotovo, da lockdown vpliva na to. Družinam, ki že prej niso znale sobivati in so v tem času vpete v preživljanje več časa s svojo družino, mora biti izjemno težko. Saj se lahko napetosti znotraj štirih sten, zaradi občutka ujetosti, še intenzivirajo. Temu bi bilo treba nameniti veliko več pozornosti in urgentno pomagati ljudem, ki v takem okolju iz dneva v dan trpijo.

Klemen: Vsi odnosi, ki so trenutno mogoči, so se poglobili. Predvsem pa se je poglobil tudi odnos do Doma kot pojma. 

Avtorica v Učinku pod drobnogled postavi farmacevtske prakse in dogajanje na kliniki, na kateri testirajo nove antidepresive. Relevantne teme, še posebej v času globalne pandemije. Menite, da je pandemija tudi čas za družbene spremembe? 

Klemen: Svet se je že spremenil in se še spreminja. Hecni smo v tem, da si želimo vrnitve v 'normalo', ko pa te sploh ni bilo. 'Nova normalnost' bi morala biti empatična, solidarna, razumevajoča, odgovorna. Vse ostalo bo sledilo. 

Polona: Vsak čas je pravi čas za družbene spremembe. Spremembe so že tukaj. Ne gre nam dobro. To je zdaj že jasno in tudi še lep čas ne bo dobro. Kako globoko so se vsakemu posamezniku podrle kocke, ve on sam. Ampak podrle so se vsem nam. Želela bi si družbe, ki bi znala pravičneje razporediti kapital, politike, ki ne bi črpala iz bazena sovražnega govora, več socialnih dobrin za ljudi z družbenega roba in da bi skupnost končno primerno vrednotila kvalitetno intelektualno delo. Če se zazrem v vsa ta vprašanja, vidim, da nas čaka še ogromno dela.

Drama operira z realnimi dejstvi ter s spretnim soočanjem različnih perspektiv in stališč odpira vprašanja učinkov zdravil na ljudi ter nasploh delovanja človeških možganov in čustev. Kakšen pogled imate na zdravstvo, zdravila?

Polona: V zdravstvu so potrebne temeljite spremembe, vemo vsi. Tudi kar zadeva vzgajanje novega kadra. Mlad zdravstveni kader bi bilo treba podpreti in se na vse načine truditi za to, da ne bi odhajali v tujino. Sem za javno zdravstvo, torej zdravstvo, ki je dosegljivo slehernemu. Sama na splošno večini zdravnikov še kako zaupam, jih spoštujem in jim še prerada verjamem. V večini primerov imam dobre izkušnje, so pa med njimi seveda tudi izjeme, ob katerih se vprašaš, ali je prav, da opravljajo poklic, ki so si ga izbrali, predvsem zaradi zdravniške etike, na katero jih je nekaj njih kar pozabilo. Zdravila? Da. Nič nimam proti, če olajšajo kakšno bolečino, po drugi strani pa lahko seveda samo od daleč opazujem dobička polno – nosno, donosno farmacevtsko industrijo.

Klemen: Zaupam znanosti. Zaupam znanstvenikom. Verjamem v javno zdravstvo. Nisem ljubitelj farmacevtske industrije, ki daje prednost kapitalu. 

Večkrat slišimo, da je ljubezen bolezen. Se strinjate s tem? Kako jo vi vidite?

Klemen: Ljubezen je ljubezen. Ni ji para. 

Polona: Vidim malo drugače. Z očali ali brez bi rekla, da je ljubezen darilo in zdravilo, odsotnost ljubezni pa bolečina, ki se v trajanju preoblikuje v bolezen.

Če bi obstajalo zdravilo za nesrečno ljubezen, bi ga vzeli? 

Polona: Ne. Ne bi. Bi se pa rada čimprej cepila proti covidu-19.

Klemen: Ne, ker te nesrečna ljubezen uči ljubiti.

Igra in uprizoritev Učinek bralca in gledalca s filmsko naracijo in medicinsko natančnostjo vodi skozi klinično študijo, v kateri spremljamo tedensko odmerjanje psihiatričnega zdravila, ki naj bi lajšalo simptome depresije, in skupaj z zdravnikoma  Lorno James (Polona Juh) in dr. Tobyjem Sealeyjem (Rok Vihar) sledimo njegovim učinkom na dveh prostovoljcih – Connie Hall (Eva Jesenovec), študentki psihologije, ki v študiji sodeluje zaradi želje po spoznavanju področja, in Tristanu Freyu (Klemen Janežič), svobodnemu duhu, ki v kliničnih študijah pogosto sodeluje zaradi zaslužka. Med Tristanom in Connie se med študijem nepričakovano splete ljubezenska zgodba, ki je razpeta med domnevne učinke zdravila in njuno subjektivno občutenje.

Spletni prenos premiere Učinek bo v sredo, 10. februarja, ob 20.00  in ga bodo neposredno prenašali na naslovu drama.kupikarto.si/vzivo, spletni prenos ponovitve pa bo v četrtek, 11. februarja, ob 20.00. Gostiteljica premierskega večera bo članica igralskega ansambla Barbara Cerar. Po neposrednem prenosu ponovitve, ki jo bodo prav tako v živo odigrali v četrtek, 11. februarja, ob 20.00, vas vljudno vabijo še k sodelovanju v interaktivnem pogovoru z avtorsko in igralsko ekipo. Povezavi za vklop v Zoomov pogovor in za spremljanje njegovega javnega YouTubovega prenosa bosta objavljeni na uradni spletni strani Drame. Svoja vprašanja boste lahko ustvarjalkam in ustvarjalcem Učinka zastavili v živo, prek družbenih omrežij Drame ali vnaprej na naslov info@drama.si.

Naslednji teden pa Drama pripravlja še eno premiero. Spletni prenos premiere Cement bo v soboto, 13. februarja, ob 20.00, spletni prenos ponovitve pa v torek, 16. februarja, ob 20.00.