Po uničujočih poplavah Drama zaživela s premiero predstave Emigranta

V Mali drami ljubljanske Drame so uprizorili Emigranta Sławomirja Mrożka v režiji Nine Ramšak Marković. Njegova tragikomična enodejanka Emigranta je mojstrsko napisana zgodba o hkrati duhovitem in presunljivem odnosu med človekoma, ki sta tujca v mestu, v katerem živita, tujca drug drugemu, pa tudi samemu sebi. Odvija se na neko novoletno noč v življenju dveh migrantov ‒ pisatelja in fizičnega delavca (ekonomskega migranta) –, v kateri pride do soočenja njunih radikalno različnih pogledov na svet. Tujca, ki v tem spopadu ostaneta brez iluzij o možnosti srečnega konca, je avtor poimenoval AA in XX. V uprizoritvi ju igrata Nejc Cijan Garlatti in Marko Mandić. 

"Lika v življenju drug drugega delujeta kot parazita, ki skozi nenehne konflikte ustvarjata simbiozo, saj kljub temu da imata nasprotne poglede na okolico, z naše perspektive pripadata isti skupnosti. Oba sta izločena iz družbe in to jima daje isto simbolno vrednost. Nosita vlogo družbenega zajedalca, odpadnika, imigranta. Ravno v teh najnižjih plasteh socialne vertikale pa se komični žanr zelo dobro znajde. Komedija, ki uporablja banalnosti konkretnih teles v točno določenih dejanjih, zelo dobro omogoča branje na dveh nivojih, konkretnem in abstraktnem, pri tem da konkretno dogajanje ne ostane zgolj metaforično, temveč je v njem lahko velik politični in emancipacijski potencial," je izpostavila režiserka Nina Ramšak Marković. 

Kot je v gledališkem listu zapisal dramaturg uprizoritve Milan Ramšak Marković gre pri migrantu AA za intelektualca, ki je sposoben razmisleka o svoji usodi in o usodi svojega sotrpina, pri XX pa za delavca, ki se bo pustil izkoriščati do smrti v tipični gastarbajterski veri, da se bo nekega dne vrnil v domovino in zgradil največjo hišo v rodni vasi. Pisatelj (igra ga Nejc Cijan Garlatti) je intelektualno superioren in se v igri precej časa razburja zaradi neumnosti svojega cimra ali spušča cinične komentarje, ki jih delavec ni sposoben razumeti. Delavec, 'navaden' človek (igra ga Marko Mandić), pa ima vse tisto, česar intelektualec nima ‒ družino, s katero si dopisuje, svoj mali mir (ali sprijaznjenost s svojim položajem), pa tudi telesno premoč, zaradi katere se intelektualec ves čas boji fizičnega spopada z njim.

Drama Emigranta gotovo govori tudi o Mrożkovi lastni izkušnji, saj je leta 1963 zapustil rodno Poljsko in se zatekel najprej v Italijo, potem pa v Francijo. Še več, takšna politična branja, ki so igro videla kot zgodbo o disidentih, ki so bežali na drugo stran železne zavese (in s tem tudi kot kritiko pomanjkanja politične svobode v državah pod vplivom Sovjetske zveze), so prvim pollegalnim uprizoritvam te igre v Moskvi kmalu prinesla kultni status. 

Utrinke s slavnostne premiere:

Pojem migrant ima danes popolnoma drugačen pomen kot v sedemdesetih letih preteklega stoletja in vznemirjenje, ki ga je zgodba o pisatelju - disidentu povzročila na Zahodu in v določenih krogih sovjetskega bloka, je domala povsem izginilo. Kar je ostalo, je mojstrsko napisana zgodba o duhovitem odnosu med človekoma, ki sta tujca v mestu, v katerem živita, tujca drug drugemu, pa tudi samemu sebi. In to zadostuje, da Mrożkova Emigranta še danes pogosto uprizarjajo na odrih Amerike in Evrope.