Pevka Maja Oderlap je zaročena

"Včasih sem ga hecala, zakaj odlaša in čaka ter mu pokazala, da imam prazen prst. Včasih ga je moj ati poklical zet in uradno seveda še ni bil. Tako da je bila zaroka presenečenje. Na božični večer smo se odpravljali k staršem in bil je tako živčen, da je že mislil, da bom v njegovem žepu videla škatlico s prstanom. Ampak res nisem nič opazila, ker sem bila z mislimi na pripravo božičnih dobrot. Nato je pokleknil in mi rekel, da sem snubitev verjetno pričakovala. Tisti trenutek sem bila najsrečnejši človek na svetu," je o zaroki za 24ur.com povedala Maja Oderlap, ki je priznala, da so tekle tudi solze sreče. V preteklosti je pogovor večkrat nanesel na zaroko, zato sta že takrat malo za šalo malo zares tudi povadila snubitev: "Malo sva se hecala. Jaz sem se že takrat jokala, zdaj pa sploh," je iskrena bodoča nevesta.

"Ko sva prišla na obisk k mojim staršem, so takoj opazili prstan. Sama namreč ne nosim prstanov, včasih dam kakšnega izjemoma gor za nastop, drugače pa nikoli ne nosim nakita. To je moj prvi nakit, ki so ga vsi opazili, ko sem stopila skozi vrata," še doda.

Ženin in nevesta sta zaradi trenutnega dogajanja glede koronavirusa seveda v precepu, kdaj uresničiti poroko:"Najprej bova počakala, da vidiva, kaj bo možno izvesti. Vsekakor si ne želiva ogromne poroke, ampak poroko, na kateri bodo prisotni tisti, ki nama veliko pomenijo in najini prijatelji. Želiva si takšno prijetno, najino in mislim, da bo zabavna."

Glede poročnega banda Maja doda, da bosta imela verjetno različne želje: "Ampak želiva si, da bo žur najin dan in se bodo najini svatje dobro počutili na poroki in bomo kaj dobrega pojedli ter kaj dobrega zapeli." Poročne zaobljube si želita izmenjati v šaleško-koroških koncih: "Andrej je Korošec, jaz prihajam iz Velenja, zato ne bova šla kam daleč. V tem predelu Slovenije se bo zgodilo poročno slavje."

Njun sinček Lev bo 13. januarja dopolnil leto in pol, za zdaj pa ga čuva pevkina mama. "Je pravi mali veseljak. Zdaj že hodi. Vse stvari ga zanimajo, tudi tisto, kar misliš, da ne. Skratka res smo hvaležni, da nam je dano to, da smo skupaj,"  z žarom v glasu strne nekaj besed o svojem prvorojencu.

Maja se je pred časom lotila dela na sebi, se poglobila vase in začela pisati zahvale. Tako je nastala njena prva knjiga Moja zlata zahvalnica. "Gre za knjigo, ki jo piše vsak sam, ker je notri veliko praznih strani, da lahko vnašaš svoje stvari. Vključila sem kratka navodila, kako sem se sama stvari lotila, delila sem tudi eno svojo zahvalo. V tej knjigi sem razložila, da sem šla tudi sama čez težke stvari v življenju in pojasnila, da če želimo, da smo srečni in živimo lepo, moramo najprej biti hvaležni in to tudi občutiti ter živeti. Najmanjše stvari, ki se nam zdijo samoumevne, pa niso. Ko si za to hvaležen, dobiš tudi večje stvari v življenju. Ob koncu dneva še zdaj zapišem, za katere stvari sem dejansko hvaležna in tudi razmišljam o tem. Ker ko razmišljamo o tem, so naše misli še trikrat, petkrat močnejše. To, kar mislimo, tudi privlačimo. Ko sem se tega resno lotila, mi je življenje začelo prinašati toliko dobrega," pove o svojem prvem knjižnem projektu.