Nina Ivanišin in Klemen Janežič o novi starševski vlogi in skupnem projektu

Klemna Janežiča je širša javnost pred leti spoznala v vlogi zdravnika Martina Rozmana v uspešnici Usodno vino. V njej je nastopila tudi Nina Ivanišin, ki pa je na svoj igralski talent opozorila že leta 2009 z naslovno vlogo filma Slovenke, za katero je bila večkrat nagrajena. Do danes smo ju skupaj na odru videli v predstavah, kot so Hinkemann, Visoška kronika in Demian, tokrat pa se vračata s povsem novim projektom – pobudnica zanj in avtorica je Nina, Klemen pa v njem igra.

35-letna Nina se že več let zanima za pripovedovanje oz. izpovedovanje kot igralsko izrazno obliko. Tokrat se bo ljubiteljem gledališke umetnosti približala z novim projektom Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall, v katerem raziskuje informans kot hibrid med informacijo in performansom ali predavanjem in performansom. Avtorica projekt opiše kot plod svojih osebnih razmislekov o preteklosti gledališča in potrebi po artikulaciji dosedanjih dognanj in artikulaciji novih vprašanj, pri čemer gre predvsem za preizkus same sebe.

Projekt je za zakonca zelo pomemben, saj je to obenem zadnja Ninina premiera pred porodniškim dopustom. Nina in Klemen, ki sta se do oltarja sprehodila 2018, sta že na začetku njune skupne poti sprejela odločitev, da svoje zasebnosti v medijih ne bosta izpostavljata. V tokratnem intervjuju je beseda tekla o njunem novem projektu, ki bo spletno premiero doživel ta petek, 16. aprila, ob 20.00, dan kasneje pa ji bosta sledila še ponovitev in pogovor z igralcema. Beseda pa je nanesla tudi na njuno prihajajočo starševsko vlogo in Ninino nosečnost, ki sta jo za javnost prvič tudi komentirala.

Nina, od kod ideja za vaš novi avtorski projekt?

Odkar je ravnatelj že takoj v začetku, se mi zdi, svojega ravnateljevanja ustanovil programsko platformo Drama laboratorij, me je začela zanimati. En programski okvir, prostor delovanja, ki podpira eksperiment, raziskovanje. Seveda lahko rečemo, da je poskus vsake uprizoritve oz. predstave eksperiment in raziskava, a vendar se v redni, ustaljeni praksi ustvarjalci dosti bolj obremenjujemo z rezultatom, s končno obliko. Drama laboratorij te v tem pogledu razbremenjuje. Raziskovanje gledaliških oblik in različnih vsebin. Res pa je, da odkar je ustanovljen Drama laboratorij, ni imel pravega življenja. Razlogov za to je več. Sama sem enkrat že poskušala, pa se je izkazalo, da smo se v realizacijo vendarle spustili malce lahkomiselno, ne glede na naravo programske platforme, poskus vendarle potrebuje svoj čas, prostor in ljudi. In vse to je s seboj prinesla epidemija, prvi lockdown marca 2020. Čez noč smo ostali doma, brez gledališča. Začeli smo razmišljati, kaj in kako naprej v teh časih. Pojavila se je frustracija, ki zmeraj spodbuja ustvarjalnost. 

Drama laboratorij zahteva neko samoiniciativnost. V strokovnem svetu smo se aktivirali in ravnatelju v pomoč ponudili različne možne rešitve, med drugimi je bila inspiracija za eno od njih monodrama Simona Stephensa Sea Wall, v interpretaciji Andrew-a Scotta, s katero me je povezala Iva Babić. Ugotovila sem, da se krasno sklada z mojimi razmisleki o igralski obliki pripovedovanja oz. izpovedovanja. Idejo sem predstavila ravnatelju Igorju Samoborju, ki jo je produkcijsko podprl.

Koliko časa ste ga pripravljali do realizacije?

Junija 2020 smo se odločili, da projekt speljemo v sezoni 2020/21, takrat se je že vedelo, kako je z mojo zasedenostjo v rednem programu, seveda pa je bil potek dela zelo nepredvidljiv glede na epidemiološke napovedi drugega vala. Odločili smo se, da z začetkom sezone začnemo s pridobivanjem uprizoritvenih pravic za uprizoritev dramskega besedila Sea Wall in to vzame nekaj časa, še posebej, ker se pri pridobivanju pravic za streaming znajdemo na enem novem področju. Pravice so nam odobrili in potem smo oktobra sprožili priprave. Najprej prevod, besedilo je prevedel Jure Škerl z naslovom V morju zid. Potem groba obdelava besedila in tako naprej. Termini so se seveda prilagajali rednemu programu in Klemnovi zasedenosti.
Sicer so se pa moja zanimanja za pripovedovanje oz. izpovedovanje kot igralsko izrazno obliko začela že leta 2014.

Na odru Drame ste kot igralka navduševali že v številnih uprizoritvah. Kakšna je tokrat vaša 'vloga'?

Da ne bo pomote, že v začetku poudarjam, da nisem režiser uprizoritve in da gre za informans in ne predstavo. Glede na to, da je Drama laboratorij še neraziskan in s svojim načinom delovanja še neuveljavljen ustvarjalni prostor, moram to večkrat nasloviti. Tudi v predstavljanju programa javnosti še zmeraj nismo dovolj jasni, da ne gre za redni program. Ampak tudi na tem področju še odkrivamo prave forme in pričakujem, da bo potrebnih par sezon intenzivnega ukvarjanja s platformo, da bomo našli neko svojo organsko pojavnost, ki bo javnosti jasna in upam tudi zanimiva. Tako da je moja vloga tokrat vloga pionirke ustvarjanja, preverjanja programske platforme Drama laboratorij in vloga avtorice ideje informansa Moj prvi informans z delovnim naslovom Sea Wall.

To bo za ljubitelje gledališča nekaj povsem novega. Video napovedniki o projektu nam ne dajejo očitnega vpogleda. Kaj lahko gledalci pričakujejo?

Ne upam si reči, da gre za nekaj povsem novega, v gledališču je že toliko odkritega, si pa seveda želim, da bi bilo nekaj, kar potrebujemo. En začetek pogovora o igralstvu, igralski umetnosti in posledično o gledališču. Jaz ga začenjam na enem koncu, seveda je treba stvar tudi obrniti in vse skupaj načeti drugje. SNG Drama, kot največja gledališka institucija si to lahko privošči in če vprašate mene, si tudi mora privoščiti.

Za video napovednike smo se odločili kot za nek stik z občinstvom, ki ga vabimo k ogledu. Oni v resnici dajejo očiten vpogled v nastajanje in vsebino informansa, je pa res, da so namenoma oblikovani kot teaserji, kar pomeni, da ne odkrivajo preveč. Gledalci lahko pričakujejo prvi del, ki bo Klemnova igralska interpretacija dramskega besedila V morju zid in drugi del, ki bo moja razlaga projekta, skupek mojih razmislekov o pristopu oz. načinu dela, ki sva ga ubrala.

V projektu nastopa vaš mož, igralec Klemen Janežič. Je bil že od začetka on vaša prva izbira ali je sodelovanje v času pandemije lažje z osebo iz istega gospodinjstva?

Pravzaprav oboje. Tudi če ne bi bilo teh okoliščin, ki spremljajo epidemijo, bi se odločila zanj. Gre namreč za določeno senzibiliteto, ki jo Klemen kot igralec prinaša s sabo. Ko sem videla njegovega Hamleta v režiji Matjaža Fariča, sem odkrila neko njegovo novo izraznost, ki je še povsem neraziskana, pa po mojem tako dragocena. In hkrati je Klemen izredno natančen, discipliniran in predvsem potrpežljiv sodelavec in to so bile nujne lastnosti, ki so me opogumljale, da sem se spustila na to, zame novo, področje ustvarjanja. Seveda pa je to, da prihajava iz istega gospodinjstva, pomagalo k zagotavljanju nemotene produkcije, ki je bila ugodna in zakaj je ne bi izkoristili.

Klemen, s kakšno vlogo se boste tokrat soočili? Gre za čustven, pretresljiv tekst?

Tokrat gre za vlogo Alexa, ki nam govori o sebi, svojem življenju in tudi o najbolj kruti stvari, ki jo je kadarkoli komurkoli naredil. Več pa mislim, da ni dobro, da izdam.
Tako, v osnovi gre za zelo čustveno in pretresljivo dramsko besedilo, upam, da bo tudi moja interpretacija uspela to izraziti.

Ste vlogo gradili sami ali vam je Nina dajala napotke? Kakšna je v vlogi 'šefice'?

Kot je že Nina povedala, gre za njen preizkus načina pripovedovanja oz. izpovedovanja, tako da sem v večji meri sledil njenim napotkom oz. protokolom njenega eksperimenta znotraj laboratorija. Kot šefica pa deluje zelo sigurna, ve, kaj hoče, kljub temu je pa odprta za predloge. Vsak korak raje premisli, kakor da bi se na slepo spuščala v nekaj. 

Med ustvarjanjem uprizoritve sta se razveselila tudi vesele novice – postala bosta starša. Oba se bosta v tej vlogi, ki je za mnoge ena najlepših in hkrati najtežjih, znašla prvič. Kako se pripravljata na novo poslanstvo?

Tako kot vsega do zdaj, se tudi tega lotevava skupaj. Skupaj se vsako prepreko lažje premosti, a ne glede na vse, na to prav zares ne moreš biti pripravljen. We just go with the flow. (Prepuščava se toku, op. a.)

Bosta ali sta že vprašala za spol otroka ali želita, da je presenečenje?

Veva, pa ne poveva.

Sta med tistimi starši, ki imajo že vse pripravljeno za prihod novega člana ali članice ali je za to še dovolj časa?

Čeprav čas kar lepo hiti, imava občutek, da je za vse še dovolj časa. Večino stvari, če ne skoraj vse, bova pa dobila iz druge roke, kar se nama zdi tudi zelo smiselno.

Klemen, ali je imela Nina v obdobju nosečnosti kakšno nenavadno željo? Kakšna nosečnica je?

Nina je prava reklama za nosečnico. V tem norem času je zaklad imeti doma tako energijo.

Ne moremo mimo aktualne situacije, ki je spremenila življenje praktično vseh nas. Kako se soočata s pandemijo covida-19? Za kaj sta bila najbolj prikrajšana? V kakšnem pomenu se je vajino življenje najbolj spremenilo?

Najbolj manjkajo sproščeno druženje, fizična bližina ljubih ljudi, življenje iz dneva v dan brez konstantnega oprezanja za nevarnostmi. In seveda spontanost, ki si je trenutno ne moremo privoščiti.

Leto 2020 je bilo turbulentno na številnih področjih. Vsi so z upanjem čakali na leto 2021, ki pa se še ni pokazalo v najboljši luči. Se mi zdi, da vsi čakamo na boljše čase. Česa vaju je naučilo lansko leto?

Da je dobro upočasniti tempo, ker je fajn živet.

Kaj je prva stvar, ki jo bosta naredila, ko bo enkrat konec pandemije?

Šla v bife na pivo!