Nina Ivanič iskreno o svojem življenju

Nina Ivanič, ki se ponaša tudi z nazivom fatalne ženske, svoj igralski poklic opravlja že več kot 22 let. Je prejemnica številnih nagrad, med njimi tudi Severjeve nagrade, pohvali se lahko z nazivom žlahtna komedijantka večera. Obožuje ruske klasike in pri 12. letih je že brala zgodbo o tragični ljubezni - roman Ana Karenina. Je velika ljubiteljica narave in športa, ni pa preveč sladkosneda. Je poročena in mama dveh sinov. V življenju se ji ves čas veliko dogaja. Pred kratkim je postala dobitnica medijske nagrade žaromet za najboljšo igralko leta 2017, kar je bil še dodaten razlog za naše vabilo na klepet.

Kaj vam pomeni nagrada žaromet?

Človek je vsake nagrade in pohvale vesel, sama nisem nobena izjema. Nagrada pomeni, da so moja igra, delo, trud in sposobnosti opazne, da so ovrednotene. Glede na to, kdo vse je bil v žiriji – več ali manj so to strokovnjaki, ljudje, ki jih cenim. Nagrade sem bila vesela, je na nek način potrditev, da dobro delam in v pravi smeri ter da sem za svoje delo, trud ... temu primerno tudi nagrajena. Iz te nagrade ne delam nobenega pompa. Ne zdi se mi, da sem zaradi tega nič več od drugih, nič manj. Moram reči, da sem zelo skromno doživela razglasitev, da sem igralka leta. Zdelo se mi je lepo, ampak ... mogoče, če bi bila mlajša, da bi mi ta nagrada še več pomenila. Zdi se mi, da sem bila presenečena nad svojimi občutki, ki niso bili vzhičeni. Sama pri sebi sem rekla: 'Mogoče pa sem tudi prerasla vse to.' Kljub nagradi, ki ti seveda prija, me ni tako iztirilo, da bom zdaj zaspala na lovorikah. Menim, da je v slovenskem prostoru veliko dobrih igralcev.

Ali je nagrada motivacija za nadaljnje ustvarjanje?

Ne. Večino let sem delala brez vsakoletnih nagrad. Notranja moč, ki jo čutim, da jo imam v sebi, in neka trdnost sta mi vedno pomagali, da iz nekih težkih trenutkov splavam.

Kakšni spomini vas preplavijo na obdobje filma Outsider, režiserja Andreja Košaka, v katerem ste igrali Metko?

Ta film je res legendaren in kulten. Preseneča me, da po vseh teh letih, tudi danes, mladi poznajo ta film in vedo, da sem igrala Metko. V njihovih glavah še vedno odzvanja najbolj popularen stavek: 'Metka, zakaj si takšna? - Kakšna? - Pa lepa.' In to me vedno znova začudi, ker to so res mladi ljudje. To ni film, ko ga enkrat pogledaš in nikoli več. To je večen film in sem nanj zelo ponosna, na njegov uspeh in na prepoznavnost. Res mi ni žal, da me je takrat režiser filma Košak brez avdicije izbral za glavno žensko vlogo.

V filmu nastopa tudi pokojni Demeter Bitenc. Kako je bilo delati z njim?

'Demeter je legenda in je res ogromno naredil. Igralci v slovenskem prostoru premalo vemo, koliko filmskih vlog je naredil, več smo vedeli o gledaliških legendah. Tisto leto, ko smo snemali Outsiderja, leta 1996, Demeter ni bilo toliko popularen, da bi se pojavil na vseh dogodkih, mogoče se je, ampak jaz ga nisem opazila. Takrat nisem imela posebnega občutka, da igram s tako veliko zvezdo. Žal, premalo sem se zavedala tega. Je pa res, da sva nastopala samo v enem prizoru.

Če bi lahko spremenila konec filma. Kakšen bi bil?

Konec filma je bil zelo simboličen. Rdeče luči, Metka teče v neko drugo življenje, v svobodo, v odrešitev ... Zaključek je meni ostal v posebnem spominu, ker smo vsaj 13-krat ponavljali ta prizor, kjer jaz tečem. Celo Drenikovo sem morala preteči, zdaj bi ga seveda spremenila in bi tek zamenjala z vožnjo na kolesu. No, na srečo sem tekla samo v eno smer, nazaj so me pa peljali z avtom (nasmeh).

Metka je bila v filmu dijakinja. Kakšni ste bili vi kot študentka?

Nikoli nisem blestela po neki pridnosti, ne v osnovni niti v srednji šoli. Mogoče sem bila najbolj vestna na faksu. Ker je naša fakulteta AGRFT zelo specifična, ogromno je praktičnih zanimivih predmetov, malo je teorije ... Tisti, ki pa so teoretični, so za igralca na srečo zelo zanimivi. Nikoli nisem posebej izstopala: niti nisem bila problematičen otrok, niti nadpovprečno pridna ... v osnovni sem bila odličnjakinja, v srednji - obiskovala sem Gimnazijo Ledina - pa dobra in prav dobra. Znala sem se znajti, vložila sem minimalno napora v neko optimalno oceno. Nikoli nisem imela učnih težav.

Imate dva sinova, 13-letnega Miho in 17-letnega Luko. Imate občutek, da spet hodite v šolo?

Pri starejšem sinu sem mogoče malo dlje sodelovala ... da sem se z njim učila, ga spraševala snov ... Drugega pa sem veliko bolj samostojno puščala. Ker pri vseh obveznosti kot starš, da še pretirano delaš z njim za šolo, to dela otroku slabo. Otrok mora hitro spoznati, da mora vse narediti sam. Če mu res ne gre, mu seveda pomagaš, preostalo pa je njegova odgovornost in dolžnost. Jaz hodim v službo, onadva pa v šolo.

V uspešnici Reka ljubezni igrate Mojco, ki moške uspešno vrti okrog prsta. Ste imeli od začetka snemanj pa do danes že kakšen večji igralski izziv?

Igralski izziv mi je bil pravzaprav največji ta, da sem v Reki ljubezni dobila zelo podobno vlogo, kot sem jo imela v Usodnem vinu, kjer sem igrala Ines. Seveda je nekaj prinesla vizualna sprememba, krajša pričeska, ampak karakterno je bilo ogromno lastnosti takšnih, ki so bile podobne Ines. Najbolj sem se bala te podobnosti med Mojco in Ines. Na začetku sem bila malo nesproščena pri tej vlogi, potem sem jo pa bolj zapopadla, bolj začutila, organsko zlezla v njo ... Veliko lažje je narediti neko povsem drugo vlogo. Tukaj mi je bil največji izziv karakterna podobnost, veliko značajskih lastnosti, spet zapeljivka, spletkarka, manipulativna, nezvesta, malo zlobna, na drug način ... to je bil zame največji izziv.

Pogrešate pozitivne vloge?

Ničesar ne pogrešam. Tisto vlogo, ki jo dobim, poskušam narediti maksimalno dobro. Vem, da bi z lahkoto igrala tudi kaj drugega. Nobena vloga, noben karakter mi ne predstavlja nekih posebnih težav, da bi si rekla, da tega pa ne bi mogla odigrati.

V današnjem času nam slog življenja narekujejo družbena omrežja. Kakšen pogled imate nanje?

Sama ne uporabljam nobenega omrežja. Razlog? Prvič, ker nisem nikoli videla smisla v tem, da bi imela Facebook in Instagram. Zakaj bi morala svoje zasebno življenje zaradi neke prepoznavnosti, občutka, koliko imam sledilcev, oboževalcev, všečkov ... To se mi zdi nek poseg v mojo zasebnost in nisem čutila nobene potrebe po tem, da bi se v prvi vrsti hvalisala pred celotnim svetom, kakšno je moje življenje, kako uživam nekje na morju, ko drugi delajo v gledališču, kako smučam, sem na Maldivih, medtem ko drugi delajo. Ko mi je moj sin pokazal Facebook in sem malo pogledala, se mi je vse skupaj zdelo tako trapasto. Predstavljati ljudem lažno življenje in objavljati samo superlative, kako je vse lepo in krasno, kako se imamo super in moje življenje je pravljica. Kot da bi namenoma druge ljudi spravljal v slabo voljo oziroma da bi ti bili zavistni. Potem je prišel Instagram ... Nekako me to nikoli ni zanimalo. Ne računalnik, ne telefon, ne tablice ... Moram reči, da zadnje čase moj sin name pritiska, da bi morala imeti vsaj Instagram. Mogoče, da bom celo čisto zaradi poslovnih zadev kdaj popustila. Drugi razlog pa je, da sem človek, ki ljubi to življenje, ta svet in ga spoštujem in občudujem. Zaljubljena sem v ta naš planet. Po eni strani se nam zdi vse samoumevno, ampak ko pomislim, kako v tem času spomladi vse cveti, brsti ... to je tak čudež. Meni se zdi grozljivo, da so ljudje skrčili in osiromašili svoje življenje s tem, da imajo pred sabo en pametni telefon in najdejo notri vse. Zato tudi svojima sinovoma poudarjam, da se življenje odvija tukaj in zdaj, okrog nas in ne v presnetem telefonu. Meni gre res na živce. Dala bi, ne vem, kaj, da bi vse to ukinili. Zagovarjam pristnost, stike, odnose, gledanje v oči, čutenje sočloveka, tipanje, vohanje, ne pa digitalizirano, avtomatizirano, robotizirano. Meni je to grozno. Nobenih blaznih prednosti ne vidim. Sama se veliko vozim s kolesom in se moram prav umikati ljudem, ki s telefonom v roki hodijo kot zombiji. Nekateri se celo vozijo z motorji in zraven gledajo na telefon. Vseeno mi je, koliko sledilcev ima kdo, kaj se mu dogaja. Jaz imam svoje življenje tako polno, da res nimam časa gledati, kaj vse počnejo drugi. In to mi res ničesar ne doprinese. Tako kot ne berem rumenega tiska. Ampak ne zato, da ne bi bila radovedna, ampak me to na koncu samo izmuči, utrudi, nič mi ne da.

V Hollywoodu je igralkam po 30. letu težje dobiti vlogo. Kako je pa pri nas? Na televiziji vidimo močne ženske like, kako pa je z gledališčem? Je večino vlog res napisanih za moške?

Moje gledališče je specifično, ker delam dramske predstave v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Od leta 2009 se je Lutkovno gledališče prepojilo z dramskim gledališčem za otroke in mlade. En del ansambla ustvarja samo dramske predstave in naše predstave so za otroke in mladino. Igramo zelo različne vloge. Pri 46 letih ne čutim, da zame ne bi imeli vlog. Je pa dejstvo, da je v gledališču ogromno vlog za moške različnih starosti, pri ženski se pa končuje. Je pa oder toliko fleksibilen, da gre lahko zelo hitro 10 let gor ali 10 let dol. Nekaj naredi tudi maska. Hvala bogu nisem ena tistih igralk, ki bi bila popolnoma odvisna od vlog in teatra. Ko bom prišla v tista leta, ko v mojem gledališču ne bo vlog zame, se ne bom čisto nič sekirala, ker imam še toliko drugih stvari, ki me zanimajo in veselijo, da ne bom nič traumirala, ker ne igram več toliko.

Pravijo, da so mladi zahtevno občinstvo. Drži?

Da, mladi so zahtevno občinstvo. Moraš jih znati 'začarati', držati koncentracijo, fokus, pozornost. Če jo izgubiš, oni klepetajo, so nemirni, te ne poslušajo.

Kakšne žanre filma, serij radi gledate?

Zelo rada imam drame. Takšne filme, ki se me dotaknejo, morajo mi zlesti pod kožo. Običajno so to filmi, s katerimi se lahko identificiram in ki prikazujejo neko realno življenje. Rada imam tudi romantične komedije, za sprostitev jih rada pogledam, čeprav je včasih tudi že preveč pocukrano. Zelo blizu so mi evropski filmi, na primer skandinavski, francoski. To estetiko, njihov pristop, vizualno podobo, kako oni kadrirajo, kakšna je fotografija, scenariji so ponavadi vedno dobri. Rada imam tudi kakšne zgodovinske. Niso mi pa všeč znanstvenofantastični, grozljivke, avanturistični, preveč akcijski, razen kakšen James Bond mi je super in Misija nemogoče, - no, pogledam že zaradi svojih fantov (nasmeh). Rada imam dobro dramo, z dobro vsebino, scenarijem, z dobro igralsko zasedbo.

Za kaj si vedno vzamete čas?

Vedno si vzamem čas za šport v naravi. Temu se res ne morem odpovedati, naj bo to samo sprehod, hitra hoja na Šmarno goro, kolesarjenje ali tek. Še posebej zadnja tri leta. Prej sem redno trenirala tudi v dvoranah, kamor sem hodila na skupinske vaje. Zdaj sem toliko zaprta zaradi snemanj, da ne morem pomisliti, da bi šla po koncu dneva še v telovadnico. Žal, nisem več tako fit, kot sem bila. Tako je ... Vsega pač ne gre. Ne morem se odpovedati savni in občasni tajski masaži. S tem se malo pocrkljam, se sprostim in me napolni.

Imate kakšno pregreho? Se čemu težko odpoveste?

Nisem sladkosneda, ne čutim posebne želje po čokoladi, torti, sploh ne. Do hrane imam zelo zmeren odnos. Nikoli ne bom jedla samo zato, ker je dobro. Če sem lačna, jem, če nisem lačna, ne jem in lahko je, ne vem, kaj vse na mizi. Pri hrani se ničemur ne odrekam. V teh letih sicer malo pazim, verjeli ali ne, ampak se z leti telo zelo spreminja – malo hormoni, malo metabolizem. Mislim, da je najboljše, da se sprijazniš s tem. Ne rečem, da se zapustiš ... to ne. Ampak vsega pač ne gre. Ko pridem po napornem dnevu snemanj domov, me čaka še družina. Ne morem priti domov in reči: 'Živijo in na svidenje, mami zdaj gre.' Tega ne bom nikoli naredila.

Kaj naredite, ko imate polno glavo vsega?

Zelo rada imam tišino. Ustrezata mi sprehod ali kolesarjenje, pozimi sprehod. Lepoto sveta opaziš v detajlu. Če drviš, veliko vidiš, ampak gre vse hitro mimo tebe. Če imam voljo, grem teč ali pa peš na Šmarno goro. Potem si naredim kakšno kopel, za relaksacijo si kdaj privoščim tudi kozarček vina, pogledam kakšen dober film. Čisto moram spremeniti tok misli, nobenega pogovora na temo gledališča in zelo mi pomaga, da se dobro naspim. Brez spanja pač ne gre.