Niet v knjigi: srhljivo aktualna besedila, da kar boli

Zdenko, videli smo, da se podpisuješ "od Niet zadet Zdenko" – kaj te je v njihovih zgodbi najbolj "zadelo"?

V bistvu je najbolj atraktivno to, da so oni najbolj intenzivno živeli dve leti, dokler jih ni "razselila" JLA oz. odhodi članov na služenje vojaškega roka. 1. januarja 1984 so imeli prvi nastop, čeprav so nastali že leta 1983. Dejansko so bili prva kultna skupina, glasba moje generacije. Videl sem jih na Novem Rocku '84 in še kje, njihove pesmi pa so res še vedno srhljivo aktualne.

Si bil po duši panker ali roker?

Bili smo pankerji, a ne šminkerski, iz mesta, temveč z vasi, bolj na način DIY (naredi sam op. a.), imel sem tudi zasedbo, čeprav smo imeli samo eno vajo, ko so nam prav Nieti oz. ljubljanski hardkorovci "skurili" ojačevalec (smeh). Bil sem del alternativne scene, kolikor smo to lahko bili vsi, ki smo prišli študirat v Ljubljano in nas je ta scena pritegnila. Zbirali smo se v Kavarni Union in v Riu. Nisem pa sodil v krog ljubljanskih pankerjev in hardkorovcev, saj so bili precej zaprt krog in ostalih niso sprejemali medse.

So ti bili Niet zanimivi z novinarsko-zgodovinskega vidika, da se njihova zanimiva zgodba, skupaj z mnenji sodobnikov in prijateljev, pač zapiše za prihodnje rodove?

Bolj to slednje, saj mi je knjigo predlagal Jani Jerant, njihov menedžer, na kar sem mu v vsej naivnosti odgovoril z "da", šele potem pa sem dojel, česa sem se pravzaprav lotil. Načrtovali smo jo že maja ob koncertu v Križankah ob 40-letnici zasedbe, a se je hitro videlo, da do takrat ne bo gotova.

Kje se je zapletlo?

Težava je bila predvsem tam, kako zreducirati vse, kar se je dogajalo okoli njih, v eno konsistentno zgodbo. Da bi bilo tekoče, njihove zgodbe niti ni tako veliko, saj je tudi mnogo tistih, ki jih osvetljujejo z različnih zornih kotov in izvemo neverjetno veliko podrobnosti, nekaterih niti sami člani skupine niso vedeli.

Si imel od benda glede knjige kakšna navodila, smernice, prepovedi, kar koli?

Igor Dernovšek je bil neke vrste nadzornik, saj je to nenazadnje njegova življenjska zgodba, zato sva se nekajkrat intenzivno prepričevala, kaj ja in kaj ne. Na koncu pa je on šel skozi tekst in po potrebi kaj odvzel ali dodal. Večino sogovornikov mi je predlagal sam, nekatere sem našel sam, nekje pa je bilo seveda treba potegniti črto.

Zakaj meniš, da so Niet postali kultni bend, svoje je zagotovo prispevala Habičeva smrt?

Njihova odsotnost je bila dobra podlaga za kult kot tudi nič kolikokrat presnemavana kaseta Srečna mladina. Habič je bil tragična figura, klasični izgubljenec, kar niti ni čudno glede na stanje v njegovi družini. Kaj bi bilo, če bi bilo, če bi srečal kakšno punco, ki bi ga prizemljila, potem takih Niet, kot jih poznamo, najbrž sploh ne bi bilo. Sicer pa glasba sploh ni bila njegova prva preokupacija, saj je bil zelo likovno talentiran in bi morda šel po tej poti, če bi se otresel pekla drog. Težko reči. Do tistih, ki jih je imel rad, je bil zelo prijazen, so ga pa bolele krivice, da je morda včasih prehitro odreagiral, hitreje kot je mislil, skratka, bil je zelo impulziven človek.

Kolikokrat si Niet videl v živo, kdaj so ti bili najboljši in zakaj?

Velikokrat, od Novega Rocka '84 naprej. Takrat se je glasba dojemala precej drugače, saj smo bili lačni vsega in smo hodili na vse koncerte. Sicer pa so Niet s Habičem in z Maroltom dve različni skupini, ki imata neko podobno osnovno izhodišče, ko je 2008 prišel Borut Marolt, so ubili tisti mit od prej, kar je po svoje v redu, saj smo dobili pankrok skupino, ki je presegla hardkorovske omejitve in šla v širino. Ta se je zgodila zgodaj po vrnitvi npr. z Izštekanimi in godalnim kvartetom Vijolice. Kar je bilo za hardkorovce precej nepredstavljivo. Že leta 2008 pa sem napisal, da če bodo preživeli, bodo kvečjemu z njim.

Koliko časa si imel za knjigo, se je mudilo, si bil pod hudim pritiskom?

V bistvu do zadnjega hipa nismo vedeli, pri kateri založbi bo knjiga izšla, pogovarjali smo se s kar nekaj založbami, vmes sem pisal in dobil že malce slab občutek, da iz vsega skupaj ne bo nič. Imam že eno slabo izkušnjo z neko skupino, ko sem pisal knjigo in se potem ni zgodilo nič. Zato sem bil vesel, da se je ena založba odločila, da ne bo izdala, zato smo se potem odločili za Primus, kjer je bil tudi Žiga Valetič, ki ima izkušnje s pisanjem glasbenih knjig, hkrati pa je on pri knjigi urednik in oblikovalec. Takoj mi je bilo lažje, hkrati pa smo se odločili, da bodo vse fotografije črnobele. Predvsem zato, da smo uskladili fotografije iz različnih virov, da delujejo podobno, tako ima knjiga nekakšen pankerski pridih, kjer nikoli ni bilo vse popolno.

Urednik je rekel, da si mu pozno poslal vse skupaj, torej ne sproti, temveč si prej hotel vse narediti in šele potem dati od sebe izdelek?

Jaz sem novinar, veliko je bilo dopisovanja z Igorjem in drugimi. Vpletenih je bilo veliko ljudi, s sogovorniki sem se srečal v živo, nekaj pa tudi prek e-pošte. Po koščkih ni šlo, zato sem raje oddal vse skupaj, saj drugače ne znam.

Kako je šla predstavitev na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu, menda je bilo veliko zanimanja?

Knjigo smo predstavili na glavnem odru, vsi sedeži so bili polni, zagotovo vsaj okoli sto, predstavili smo jo javnosti in oboževalcem ter jo tudi podpisovali. Urednik Valetič je povedal, da še ni videl tako dolge vrste za podpisovanje kakšne knjige. Zagotovo pa je to ena od dveh (naj)boljših slovenskih knjig o glasbi.

Komu najbolj želiš, poleg njihovim "fenom", da pride knjiga v roke in kaj je po tvoje največja kvaliteta te knjige?

Ta knjiga se lahko bere povsem samostojno, kot roman o glasbeni skupini. Boštjan Narat je nedavno izdal knjigo Bend, ki pa je fikcijski roman, tu pa gre za avtorizirano biografijo, ki se lahko bere tudi kot fikcija, ki bi bila odlična osnova za prvi slovenski glasbeno-biografski igrani film. Namenjena je starim "fenom", da obujajo spomine, mlajšim, da se lahko čudijo, kako je bilo prej in vsem drugim, ki jih glasba zanima na splošno. Da lahko preberejo o zakulisju in odnosih, ki so se dogajali na glasbeni sceni, za katero se zdi, da je veliko bolj glamurozna kot je v resnici.

Si zadovoljen s končnim izdelkom, bi si želel, da je kaj drugače, trdne platnice, ali je v njej vse, kar si si želel?

Notri je morda celo več, kot sem želel ali pričakoval, zadeva se je širila, tako da gre dejansko za vzorčni primer glasbene biografije. ZKP pa je dodala tudi zgoščenko z največjimi hiti skupine, kar je sicer nekoliko povišalo samo ceno, je pa vse skupaj absolutno najboljše alternativno božično-novoletno darilo, haha. Sem pa knjigo povohal, ko je prišla iz tiskarne in še posebej diši, če je to tvoje delo. Knjigo bomo predstavljali pred njihovimi koncerti v decembru in jo podpisovali v Brežicah, Orto baru in v Domažalah.

"Pod pasom" imaš že kar nekaj knjižnih del, si pred upokojitvijo želiš napisati še kakšno knjigo ali boš prav potem, ko boš manj obremenjen z novinarstvom, imel več časa in lažje v miru pisal, imaš tovrstne načrte?

So me že vprašali, ali nastaja kakšna nova knjiga, sem odgovoril, da ne. Vemo, da ni vsaka glasbena skupina ali izvajalec vredna knjige, ker nima zgodbe. Kar pa tudi ni nujno odvisno od velikosti uspeha teh glasbenikov, tako da jih je kar veliko, ki nimajo neke posebne zgodbe. Jih je pa po drugi strani tudi kar nekaj, ki jo imajo, tako da sem prišel na idejo, da je morda še par skupin, ki imajo zgodbo, a oni tega še ne vedo, da se mi ideje že podijo po glavi. A zaenkrat to še čisto nič ne pomeni.

Tvoja najljubša pesem Niet je ...?

Verjetno Ritem človeštva ali Heroj, to sta kot vinjete, pank haikuji, ki z minimalnimi sredstvi povesta vse. Podobno kot Ramones, ki niso nikoli komplicirali. Zato Niet tudi vedno nagovarjajo nove in nove generacije, kar se je videlo tudi maja v Križankah, ko so prišli vsi, od 9 do 99 let. In večina je znala vse pesmi na pamet.