Marko Mandić o novih projektih, jubileju in sinovih

Marko Mandić je že 23 let član ansambla SNG Drama Ljubljana in eden tistih srečnežev, ki se lahko pohvalijo, da svoj poklic oziroma poslanstvo opravljajo s strastjo, saj dela točno to, kar ga osrečuje in bogati. Željo po nastopanju je začutil že v prvem razredu, ko je gledal lutkovno predstavo Sovica Oka. Ta ga je tako zelo navdušila, da se je v njem že takrat rodila želja po delu v gledališču, ki je z leti postalo njegov drugi dom.

Mandić je neke vrste stroj – njegovo telo in to, kar počne z njim v svojih vlogah, sta onkraj meja. Zato mogoče niti ni naključje, da je eno od svojih predstav poimenoval prav MandićStroj. 1. decembra omenjena gledališka uspešnica praznuje okrogli jubilej, deset let, in občasno se še vedno pojavi na gledališkem repertoarju. Zavidljivo obletnico bo proslavil tako, kot najbolje zna – z novim gledališkim projektom, ki po njegovih besedah ni nadaljevanje, ampak posledica solo performansa.

V svoji karieri je nanizal že vrsto vlog. Na odru se je preizkusil v vlogi Hektorja v Iliadi, kot preiskovalec v predstavi V imenu matere, v vlogi Svita v Razbitem vrču, upodobil je tudi Jermana v Hlapcih, zaigral Tarzana v Tarzanu, bil je tudi baron Naletel v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi in obul največje čevlje v Hamletu. Ko ga srečaš, se ne hvali s svojimi projekti ali vabili k sodelovanju, ki prihajajo tudi iz krajev onstran meja naše male Slovenije, ampak ostaja skromen. Lani je v Zagrebu med pandemijo covida-19 skupaj z Mileno Zupančič snemal novo dramsko serijo Območje brez signala, ki si jo lahko ekskluzivno pogledate na VOYO. Več o vlogi in projektih v nadaljevanju ...

Kakšno vlogo igrate v seriji Območje brez signala?

V Območju brez signala igram majhno vlogo kustosa Malcolma, figuro, ki kar visoko kotira v galerijskem svetu in lahko zato odigra pomembno vlogo, da turbina, izdelana v tovarni med znova zagnano proizvodnjo in namenjena odjemalcem težke industrije, po zapletih, ko ostane brez kupca, vendarle dobi svoje mesto, veljavo in z imenom Zadnji socialistični artefakt, kar je tudi angleški naslov nadaljevanke (The Last Socialist Artefact), postane atraktiven razstavni eksponat, mikaven za zbiratelje vizualne umetnosti.

O čem govori serija? Kako jo vi vidite?

Nadaljevanka je posneta po odličnem romanu Roberta Perišića, kar je še en dokaz, da je dobre literarne predloge smiselno pretakati v filmski medij. Scenaristi so opravili veliko delo, na njegovi osnovi pa je režiser Dalibor Matanić s svojo avtorsko ekipo oživil osebe različnih generacij, ki v zgodbi naslikajo območje, na katerem je nekoč tekla pomembna proizvodnja. Stkejo se pomembne vezi, razrešujejo stare in nove zamere, soočajo in združujejo se nasprotja. Predvsem pa gledamo paleto najrazličnejših človeških usod, ki se želijo izvleči iz primežev egoizma in delovati skupaj, kot tolerantna skupnost.

Ste snemali v času epidemije?

Snemanje je potekalo lansko jesen. Spomnim se, da je bil prvi od dveh snemalnih dni, kolikor sem jih imel za to serijo, ravno dan, ko je bila v Sloveniji razglašena ponovna prepoved igranja predstav v živo. To je celo malo olajšalo delo, saj bi drugače na nočno snemanje prispel naravnost s predstave, ampak to je marsikdaj popolnoma običajna stvar, saj se drugače zelo težko naredijo križanke vseh obveznosti nastopajočih. Zaradi spremenjenega urnika sva se lahko – kar me je zelo veselilo – v Zagreb peljala skupaj z Mileno Zupančič, ki je bila ves september in oktober na relaciji snemanje–predstava–snemanje.

Je bilo delo zato drugačno? Ali je bilo snemanje zaradi tega poseben izziv? Kakšen?

Na snemanju so veljala vsa pravila za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom, torej povsod maske, edino pred kamero ne. Če prav vem, so morali snemanje za določen čas prekiniti zaradi okužbe v ekipi, kar seveda oteži načrtovanje dela; snemalni plan, ki naj bi bil steber projekta in je vezan na najrazličnejše lokacije, razpoložljivost sodelujočih in mnoge druge dejavnike, se v hipu sesuje, za organizatorje pa je vedno izziv stvar spet utiriti in zagnati. Glede na ogromno zasedbo in številčno ekipo je bila v času epidemije ena sama prekinitev pravzaprav sreča.

Serija je nastala pod okriljem zagrebške Kinorame s pomočjo slovenske produkcijske hiše Perfo, ponudnikom videa na zahtevo VOYO, srbskega podjetja Sense Production in francoske produkcije Citizen Jane. Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da različne produkcije sodelujejo med sabo?

Zelo sem se razveselil povabila producentke Ankice Jurić Tilić iz Kinorame, saj sem bil navdušen, ko smo delali film Zora, ki ga je prav tako režiral Dalibor Matanić in snemal Marko Brdar, v njem pa sta igrala Tihana Lazović in Krešimir Mikić. Povezovanje produkcij iz različnih držav omogoči srečanja z novimi sodelavci, nove povezave in avtomatsko širjenje območja potencialnih gledalcev. Pri tovrstnem sodelovanju vidim samo prednosti in izzive. To so idealne priložnosti, da igramo z nekom, ki ga ne poznamo, tudi v jezikih, ki nam niso najbolj domači. Igra je izmenjava. Izmenjava misli, energij in izkušenj.

1. decembra vaša gledališka uspešnica "MandićStroj" praznuje jubilej – deset let. Kolikokrat ste jo zaigrali? 

Res je, 1. decembra bo minilo deset let od prve izvedbe MandićStroja v Mali drami. Predstava je sicer premiero doživela istega leta na dan državnosti, 25. junija 2011, v Stari elektrarni, potem pa sta se Via Negativa in SNG Drama Ljubljana dogovorili za koprodukcijo, kar je pripomoglo k dolgemu življenju predstave in velikemu številu ponovitev. Vseh skupaj je bilo do zdaj 90, od tega 76 v Drami. MandićStroj je konstrukt, kolaž koščkov, ki ima natančno določeno zgradbo, namere, opravila in akcije. Seveda pa se oblikuje v vsakokratni interakciji z gledalci, saj jih direktno nagovarjam, nekatere pripeljem tudi na oder. Izvedba se odziva na njihove reakcije in se s tem iz predstave v predstavo dodatno plasti in spreminja.

Kako se spominjate prvih uprizoritev in kako zadnjih? Se je kaj spremenilo?

Marca letos smo v Drami z Bojanom Jablanovcem pripravili različico MandićStroja za Zoom. V študijski sobi smo oblikovali popolnoma novo scenografijo, ki je bila nekakšen križanec med garderobo, fundusom in instalacijo. Pravzaprav pa labirint za vse vloge, ki se prikažejo v MandićStroju in sem jih lahko odigral s pogledom, uprtim v kamero, s katero je izvrstno snemal Borut Bučinel – v enem samem nepretrganem posnetku od sprejemanja gostov na spletni platformi Zoom pa do potovanja po labirintu in vlogi ter naposled do – spet pred računalnikom – zaključnega pogovora z gledalci.
Nazadnje sem igral MandićStroj avgusta v Kruščah na festivalu Telesa, in sicer na odprtem, s pogledom na naravo, na travnik in gozd v ozadju. Tako imenovano "unplugged" verzijo brez kostumov, z le res nujnimi rekviziti, brez projiciranih napisov – podatke o vlogah in predstavah, iz katerih so citirane, sta izmenjaje brala gledalka in gledalec. Odlična izkušnja. In vsekakor možna varianta za še kdaj.

Če se ne motim, bo predstava dobila tudi nadaljevanje. Premiera drugega dela je napovedana za 2. 2. 2022,  v znamenju samih dvojk. Zgolj naključje ali premišljena poteza? Ste vraževerni?

Nisem vraževeren, se mi pa dopadejo številčna ujemanja, simetrije, načrtovana naključja. Že na premieri sva si z Bojanom Jablanovcem malo za šalo malo zares rekla, da bova čez deset let delala nadaljevanje. In delovni naslov "MandićStroj #2" je pripeljal do igranja z datumi in časom, najprej je bil v igri  22. 2. 2022, od 20. 2 do 22. 2. Trenutni datum premiere je 2. 2. 2022, saj sovpada s festivalom Vie Negative VN: Hotspot. Naslov se je tudi že spremenil v MandićCirkus.

Nam lahko že kaj razkrijete? Kaj lahko gledalci pričakujejo od novega projekta? Bo zasnova predstave podobna, bo šlo za nekakšen pregled vaših vlog med letoma 2010 in 2020 oz. kakšen časovni okvir bo izbran tokrat?

Tudi MandićCirkus se ukvarja z usedlinami spomina, z vsem odpadom, ki se naloži v naših telesih, glavah, z materialom, ki je bil obdelovan, da so lahko vloge živele svoja življenja na odru. Zajema iz vsega tega, vendar ne sledi citatni logiki vlog – tokrat bodo drobci vlog prežeti med sabo. Nobene ne bova izpustila in sledila jim bova linearno, od prve uprizoritve predstave Indijc hoče u Bronx do zadnje v lanski sezoni, kar je bil Nočni pisec. Ne načrtujeva uporabe izvirnih kostumov in rekvizitov ter sodelovanja publike, tako kot pri MandićStroju. Kot je na eni vaji rekel Bojan, ta projekt ni nadaljevanje, ampak posledica.

Gledalci vas lahko na odru Drame ujamejo v predstavah Cement in Emigranta. Začeli ste že študij za novo predstavo Party v režiji Ivice Buljana, katere premiera bo januarja na velikem odru. Nam lahko zaupate kaj več o novi vlogi?

Prejšnji teden smo začeli vaje za Party gledališke in filmske avtorice Sally Potter. Veselim se, da spet delamo z Ivico Buljanom. Vloge vseh sedmih, ki se pojavimo na tej zabavi z mnogimi preobrati in presenečenji, so dobro napisane ter nam dajejo igrišče za raziskovanje bogatih in vznemirljivo zapletenih odnosov med njimi. Glede na zasedbo (Nataša Barbara Gračner, Polona Juh, Zvezdana Mlakar, Saša Pavlin Stošić, Igor Samobor, Timon Šturbej) nam ne bo dolgčas, publiki pa še manj.

Vaša sinova spremljata vaše in ženino gledališko delo. Kaj pa serije, filme, v katerih nastopate? Jih pogledata in tudi kaj komentirata? Koliko vam pomeni njuno mnenje?

Spremljata najino gledališko, pa tudi filmsko udejstvovanje. In ja, pokomentirata. Brez dlake na jeziku. Včasih so njuna mnenja in komentarji povezani tudi z željo, da se likom, ki jih igrava, ne bi dogajale točno te stvari, sploh če so travmatične. Rad poslušam njune analize naših ustvarjanj in razmišljanje, ki se jima je porajalo ob gledanju.

Se sami radi pogledate na ekranu ali ta del raje preskočite?

To je del poklica. Prvič mi je nelagodno, imam tremo, sekiram se, kako bo videti to, kar sem že davno odigral. A me zanima, kako se je posnet material preoblikoval v vizualno in vsebinsko celoto, ki jo je delno predvideval že scenarij. Vendar se šele v montaži ter med oblikovanjem zvoka in slike ustvari končni pomen, končni izdelek. Pravzaprav se lahko šele iz njega učimo, kako pred kamero delovati naslednjič.