Marko Mandić in Nataša Barbara Gračner prvič kot mož in žena

V SNG Drama Ljubljana nadaljujejo sezono 2020/21 z uprizoritvijo igre Cement Heinerja Müllerja, enega najpomembnejših nemško pišočih dramatikov druge polovice 20. stoletja. Prihajajoča uprizoritev na velikem odru Drame predstavlja drugi del mednarodne trilogije, ki sta jo v Zagrebu, Ljubljani in Beogradu po tem delu zasnovala režiser Sebastijan Horvat ter avtor priredbe in dramaturg Milan Ramšak Marković. Vsaka od uprizoritev trilogije tematizira drug vidik drame: ljubljanska, ki je nastala po prevodu Mojce Kranjc, se osredotoča na intimno zgodbo protagonističnega para, Gleba in Daše. V uprizoritvi igrajo Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Igor Samobor, Vanja Plut, Nejc Cijan Garlatti, Gorazd Logar in Timon Šturbej.

Režiser Sebastijan Horvat Müllerjev Cement opiše kot eno največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike, v kateri je ves svet stisnjen v odnos med glavnima junakoma: Glebom Čumalovom, ki se po zmagi v ruski državljanski vojni kot Odisej vrne domov k svoji Penelopi – Daši Čumalovi. Ključavničarja Gleba ob vrnitvi pričaka tovarna cementa, ki kljub visokoletečim revolucionarnim geslom sameva prazna in nedelujoča. Njegova žena Daša je v času, ko je bil odsoten, postala poosebljenje nove ruske ženske in se je s srcem in telesom predala novi ljubezni – Revoluciji.  

V vlogi protagonističnega para zgodbe bomo tokrat videli Marka Mandića in Natašo Barbaro Gračner, v čevlje Badjina pa je stopil Igor Samobor. Pred premiero nam je igralska trojica zaupala nekaj besed o novi vlogi, kako so potekale priprave na študij glede na trenutne razmere in ali bo prisotne manj treme, ker  v dvorani ne bo občinstva.

Pravijo, da vsak igralec da nekaj sebe v vlogo. Kaj ste vi 'vzeli' ali si izposodili pri sebi in dali liku? Za kakšen lik gre?

Nataša Barbara Gračner: Daša je ranjena, razčlovečena oseba, ki zaradi grozljivih izkustev vojne postane "kakor pes, ki biča si želi in si ga ne". V kosteh je radikalizirana z idejo komunizma kot voditeljica ženskega proletariata, pa vendar se ob tragični izgubi njen svet sesuje, in odločitve, ki jih je med vojno sprejemala, postanejo njen rabelj. Daša je pogumna in vztrajna ženska, ki se z živalsko močjo osvobaja vzorcev, tako rekoč je borka za emancipacijo in kot taka seveda ne sprejema več življenja, ki sta ga z možem živela pred njegovim odhodom na fronto. Ko  Gleb pride domov, ga tam pričaka tujka, odločena " če tu kdo je moj lastnik, sem to jaz". 

In naša zgodba se začenja v tej točki. Prostora za svežo in svetlo ljubezen že dolgo ni. Zato je včasih treba oditi, da lahko znova vzpostavimo lastno moč in precenimo, ali smo sposobni sprememb. Tako kot Dašo tudi mene moti posesivno lastninjenje, se pa hitro zgodi, da temu podležemo. Dvomim, da bi tako kot ona zmogla zaradi ideološke pripadnosti žrtvovati svojega otroka in svoje telo. No, ne dvomim. Vem, da ne bi. Je pa res, da se mi zdi emancipacija, naj bo ženska, rasna, nacionalna ali politična, temelj svobodnega življenja. Morda bi se tukaj med nama našle kakšne vzporednice.

Marko Mandić: Seveda vedno iščemo vzporednice s sabo, svojo okolico, obdobjem, situacijo in tegobami, v katerih je svet v trenutku ustvarjanja, vendar nas osebe, ki jih poskušamo naseliti, učijo, nam dajo misliti in silijo misliti čez svoje horizonte. Heiner Müller je Glebu v usta položil dobre stavke, kot na primer: "Kapital nas bo sesekljal na rezance. Revolucija lovi sapo, mi pa stojimo in hrepenimo po tem, da bi svoje meso podrgnili ob drugo, ampak zrak med nami je kot beton. Prevzeti iniciativo, ne pa čakati na sklepe!"

Igor Samobor: Badjin je politik. Ni prvoborec, ampak je tipičen predstavnik tistih, ki po revoluciji prevzamejo oblast. Zaveda se svoje moči in jo kaže tako v osebnem kot "službenem" svetu. Prepričan sem, da vsak v sebi nosi lastnosti, ki jih sploh ne pozna in pridejo na dan, ko jih situacija izvabi. Igralci vsak dan te lastnosti iščemo po sebi in jih poskušamo nadzorovano priklicati. Tudi delčke Badjina imam v sebi, se mi zdi.

Kako se je bilo pripravljati na vlogo, saj trenutno nimate nobenih predstav in ste nekoliko razbremenjeni? Je to prednost, ker se lahko v celoti posvetite projektu? 

Nataša Barbara: Gledališča so za občinstvo zaprta, ampak ne mirujejo. S polno paro vozimo dalje, kreiramo predstave, snemamo zvočne drame, tako da je moj urnik popisan kot v dobrih časih. Med bralnimi vajami za Cement sem dokončevala predstavo "Vse sijajne stvari", v drugi polovici vaj pa so me poleg akademskih predavanj zaposlovale še vaje za Šantičev film "Zbudi me". To seveda ne pomeni, da sem bila zato manj skoncentrirana za katerikoli projekt. Ko igralci ponudbo sprejmemo, s to odločitvijo prevzamemo odgovornost, da profesionalno opravimo svoje delo. Se že zorganiziramo tako, da smo zadovoljni mi in posledično tudi vi. 

Marko: Posvečenost projektom ni nič manj intenzivna in iščoča tudi takrat, ko ob vajah igramo še raznorazne predstave iz repertoarja. Res, da je z organizacijskega vidika za vse lažje, če ni treba po dopoldanski vaji na odru pripraviti vse za večerno predstavo, vendar se vitalnost in kondicija gledališča ter vseh ustvarjalcev in pripravljavcev predstav kaže v izvajanju pestrega, ambicioznega programa. Trenutno so razmere drugačne, izkoristili smo čas z vajami prek Zooma, natančno analizirali tekst, sporočila, poudarke in si zastavili smernice za delo v živo, v prostoru. Na teh vajah smo se, čeprav na daljavo, pogosto približali "čudni" resničnosti in intimi med nami, ki smo ju potem na odru preverjali in končno živeli v živo.

Igor: To vprašanje za ravnatelja gledališča ne velja. Dolžnosti je, kljub navideznem miru, ker je gledališče za gledalce zaprto, v resnici mnogo več kot prej. Načrtovanje sezone je postala dnevna zadolžitev. Tako da so ure namenjene vlogi v resnici samo tiste, ki so sicer namenjene počitku. 

Tokrat boste prvič nastopili pred prazno dvorano. Je zaradi tega manj treme ali ta ne igra pomembne vloge?

Nataša Barbara: Prvič sem nastopila pred prazno dvorano v Narodnem domu v Mariboru, ko smo v živo predvajali predstavo " Svet večer ". Ker smo jo že kar nekajkrat odigrali pred zamaskirano in na pol prazno dvorano, šok ni bil prevelik. Me pa zanima, kako bo na velikem odru Drame, bomo videli. Trema pa je po navadi dokaz osredotočenosti. Koncentracija, s katero vstopam v predstavo, je moj običajen ritual, tako da pri meni gledalčeva prisotnost ne igra odločilne vloge. Ne, ni povsem tako. Če me gleda nekdo, ki mi veliko pomeni, je trema seveda večja.

Marko: Trema bo. Veš, da tam na drugi strani nekdo gleda in da gleda mogoče še z večjim pričakovanjem, saj je razmerje, v katerega vstopamo s spletnim prenosom predstave, tudi za gledalce novo. V Cementu reče Daša Čumalova: "Najprej bi se je morala naučiti, najine ljubezni. Ko se vse iz korenin spreminja." In tako je tudi s to novo, začasno obliko igranja in gledanja predstav. Moramo se je šele naučiti, te nove ljubezni.

Igor: Čudno je. V dvorani bodo kamere, nekaj članov ekipe in prazni sedeži. Zavest, da bo za ekrani verjetno več gledalcev, kot jih sprejme dvorana, in da bodo gledalci anonimni in skriti, da ne bo kašljanja ali zadrževanja diha, me dela še bolj vznemirjenega. Trema bo vsekakor drugačna. Predvsem bo fokus samo na nas, ki bomo na odru v prizoru. In nobene korekcije ali popravnega izpita ne bo. 

Kako gledate na te čase, ko ste/smo odvisni od tehnologije, ki vam omogoča, da se znova povežete z občinstvom? Si predstavljate, da bi bilo gledališče v prihodnje 'prisiljeno' delovati na daljavo in brez publike?

Nataša Barbara: Časi so za naše delo obupni. Nič ne more nadomestiti energije, ki se pretaka iz avditorija na oder in obratno. Takšnega vzajemnega doživljanja se ne da nadomestiti z ničimer. Najbrž pa moramo biti hvaležni, da vseeno obstaja možnost, ki omogoča, da pridemo do gledalcev. Prenosi v živo nudijo vpogled v naše delo in upam, da bo predstava Cement, tudi zaradi svoje izjemne estetske podobe, lahko zaživela prek računalniških ekranov. Vsekakor pa priporočam pozneje še ogled v živo. 

Marko: Kot na čas, ko ne smemo zaspati, ampak iskati pot do gledalcev in stik z njimi. Nekatere hibridne gledališke forme, ki so se pojavile v tem času, so me pritegnile in zagotovo so predvsem mlade generacije tiste, ki bodo ponudile nove gledališke dogodke, tesno povezane s tehnologijo. Publika pa bo, brez skrbi. In tudi od blizu.

Igor: Način življenja se vedno in polagoma spreminja, epidemija pa je nekatere spremembe pospešila. Ljudje smo samo izkoristili delček možnosti, ki jih tehnologija ponuja. Njen razvoj še zdaleč ni končan. Te stvari bodo gotovo ostale z nami, ampak tudi tisto bistveno, neposredna bližina, stik, vonj, energija … se bo čez čas vrnilo. Enako velja tudi za gledališče. Brez neposrednega stika in brez izkušnje bližine verjetno gledališče ne more obstajati. Vsaj v tri tisoč let stari obliki, ki jo poznamo, ne. Ritual, kar gledališče je, ne more obstajati brez udeležencev. 

Z režiserjem Sebastijanom sta že imela priložnost sodelovati. Nataša, vi ste nazadnje sodelovali z njim pri večkrat nagrajeni predstavi Ali: Strah ti pojé dušo, Marko, vi, pa leta 2009 v predstavi Pot v jajce. Kakšen režiser je in kako poteka delo z njim?

Nataša Barbara: Sebastijan je super režiser in delaven intelektualec s srcem. Kreiranje z njim je čisti užitek. Tekste imam popisane z njegovimi razmišljanji in navdušuje me, ker ne popušča v svojih odločitvah. Je eden redkih režiserjev, ki ne "pada" na všečnost. Točno ve, kaj in kako bi bilo kritikom všeč, ampak če sam išče drugod, ni variante, da bo temu podlegel. Res ga spoštujem kot človeka in režiserja.

Marko: Ne morem verjeti, že 12 let bo od takrat! A kot vse kaže, so se sodelovanja z njim in uprizoritve, ki jih je režiral, pa sem jih gledal, tako zelo usidrali vame, da se mi zdi, kot da smo potovali v Jajce pred kratkim. Delo poteka zelo poglobljeno, natančno in raziskovalno, z nenehnim preverjanjem izredno zanimivo zastavljenega koncepta, ki ga Sebastijan s celotno ekipo med procesom utemeljuje, še dodatno plasti in nadgrajuje.

Kako sta se ujela na odru?

Nataša Barbara: Z Markom se loviva in loviva in se ne ujameva. Vedno igrava nesrečne zgodbe. Ali jaz ljubim njega, ali on mene, ali noben nobenega, no, tokrat je drugače, ljubezni imava na pretek, samo čas ni pravi. Šalim se. Z Markom se ne moreš ne ujeti. Tako predanega in pozitivnega igralca ne poznam. Njegova vnema se z leti še veča, tako da ga včasih kar težko dohajam, ampak igranje z njim je čisti užitek.

Marko: S pogledom in besedo, ker je tokrat fizični kontakt zaradi narave dela in estetike predstave omejen, a zato nič manj zanimiv in vznemirljiv. In kot vedno do zdaj zelo dobro sodelujeva, Nataša Barbara Gračner je navdihujoča partnerica. Bila sva si že marsikaj, v Cementu pa bova prvič žena in mož. Očitno je najino gledališko partnerstvo dobilo tudi formalno, zakonsko potrditev.

Z eno vstopnico lahko v enem gospodinjstvu predstavo po spletu spremlja cela družina, za obisk gledališča pa vsak potrebuje svojo vstopnico. Igor, ali menite, da se bodo gledalci v teh časih malo 'razvadili' in v prihodnje ne bodo želeli več v gledališče oz. jim bodo karte predrage? Je ta strah utemeljen? 

Igor: Živimo v izrednih razmerah. Zato tudi vprašanje blagajne in preštevanja za gledališče ni osrednjega pomena. Vsaka umetnost, tako tudi gledališka, ima v teh časih posebno poslanstvo. V resnici sem vesel, če vem, da si je predstavo ogledalo petstokrat trije ali štirje gledalci. To pomeni, da smo s toliko ljudmi delili svoje misli. Seveda bo eno leto in še več ukrepov za mnoge pomenilo, da se bodo navadili na tak način življenja, mnogi pa hrepenijo po ponovnem vračanju v normalo. Se pravi tudi v gledališče. Finančna kriza, ki jo lahko pričakujemo, bo mogoče za gledališče pomenila tudi upad obiska. Vendar pa izkušnje iz še ne tako dolgo nazaj končane krize kažejo, da je ta pomenila še večji obisk. 

Dolgo pričakovano uprizoritev Cement bodo tako na velikem odru Drame premierno odigrali v petek, 26. marca, ob 20.00. Gostitelj premierskega večera bo član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Uroš Fürst. Na svetovni dan gledališča, v soboto, 27. marca, bodo ob 20.00 odigrali prvo ponovitev, ki ji bo ob 22.15 sledil pogovor z ustvarjalci.