
Leta 1933 v Radljah ob Dravi rojeni Rafko Irgolič je služboval kot zobotehnik, glasbeno pot pa je začel kot študent, ko je na nedeljskih plesih v Narodnem domu občasno zapel ob Akademskem plesnem orkestru. Kmalu je začel tudi snemati in njegova prva uspešnica je bila Jaham spet v Kolorado. Kasneje je pel še nekaj kavbojskih pesmi, največjo popularnost pa mu je prinesla pesem Moj črni konj.
Bil je povabljen na prvi festival Slovenske popevke leta 1962 na Bledu, kjer je med drugim izvedel šanson Sivi zidovi starega mesta. Na osrednjem popevkarskem festivalu je nastopal še nadaljnja tri leta, ob tem pa je posnel več domačih in tujih uspešnic, kot so Pred mano je poletje Jožeta Privška, Na Kranjskem je lepo Borisa Kovačiča, Večer v planinah Janeza Klemenčiča, Dober dan, sonce Borisa Kovačiča, Domovina Franca Korbarja in Čemu naj še živim (Anything that's part of you) Dona Robertsona.
Ker mu je petje pomenilo več kot hobi, je veliko nastopal, gostoval ter snemal za radio in televizijo.
Svojo prvo zgoščenko s štirimi pesmimi, na kateri je bila glavna Jaham spet v Kolorado, je posnel za zagrebški Jugoton, nato jih je sledilo še nekaj. Kot je v knjigi Enkrat še zapoj zapisal Vladimir Frantar, se je Irgolič uvrstil med najbolj priljubljene pevce slovenske zabavne glasbe "predvsem zaradi lepega, žametnega, hrepenečega glasu, zaradi simpatičnega podajanja, pa nežnosti in skromnosti, ki sta bili značilni za njegove interpretacije ter celotno osebnost."
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.