Lea Mihevc: Z Domnom Valičem sva se super ujela

Lea Mihevc in Domen Valič sta v preteklosti že večkrat sodelovala, a le pred televizijsko in filmsko kamero. Skupaj sta zaigrala v večkrat nagrajenem kratkem filmu Risk, nastopila pa sta tudi v slovenski seriji Reka ljubezni. Pred tremi leti ste ju lahko opazili v videospotu za pesem Na glas skupine Imset. No, tokrat pa ju bomo lahko prvič videli skupaj na odru Cankarjevega doma v novi predstavi režiserja in avtorja besedila Jaše Kocelija Preblizu.

Preblizu je gledališka predstava o milenijskem paru, ženski in moškem, ki se skupaj prebijata skozi pasti večletne partnerske zveze. Sta pred prelomnimi življenjskimi odločitvami, kako živeti sama s sabo in skupaj. Doživljata eksistencialno krizo lastne in skupnostne identitete. V besedilu avtor sveže in neposredno razvija temo odnosa in prepletenosti v paru. Domen Valič in Lea Mihevc v svojih vlogah na tehtnico dajeta odnos, ki ni popoln, a je vseeno lep. 

Pred premiero sta nam igralca zaupala nekaj besed o novi vlogi, kako jima je šlo učenje akro joge in ali so predstave, kjer je malo nastopajočih, za igralca prednost.

Kako bi opisal/-a svoj lik? V čem sta si podobna?

Lea Mihevc: Eva je nekdo, ki si zelo želi bližine, hkrati pa zbeži, ko je tega preveč, ko začuti, da je odnos preblizu. Rada ima kontrolo, skriva svoje strahove in v odnosu je tista, ki dominira in daje impulze. Ko ji je ta kontrola odvzeta ali postavljena pod vprašaj, se zapre in išče varnost drugje. Hkrati pa si želi, da bi ji to varnost, ta občutek varnosti lahko dal partner.
Z Evo sva si v marsičem podobni, mogoče sem sama malo bolj sramežljiva od nje in malo manj odločna, se pa najdeva v skupni ljubezni do potovanj.

Domen Valič: ON (v tekstu nima imena) ima dokaj pragmatičen pogled na svet, film ima raje kot knjigo, verjame v iskren in požrtvovalen partnerski odnos, hoče imeti ob sebi žensko, ki ga bo razumela in občudovala. Na zavestni ravni ne želi, da ga ženska vodi, a v resnici potrebuje ob sebi močno žensko, ki ga bo inspirirala ter ga podpirala v vsem, brez take ženske je izgubljen. Pošten je, v vsakem trenutku da svoj maksimum. Ni vodja, je pa vse, kar vodja potrebuje ob sebi.
Podoben mi je v tem, da se rad igra. Toliko, da že postane tečen.

Gre za intimno predstavo, v kateri nastopata le vidva. So takšne predstave, kjer je malo nastopajočih, za igralca prednost? Kako sta se ujela na odru?

Domen: Ja, imeti le eno soigralko ali soigralca v predstavi je zelo drugače kot če je ansambel večji. V vsakem primeru, ne glede na tekst, se med igralcema in režiserjem ter ostalo ustvarjalno ekipo vzpostavi posebna vrsta intime. V tem obdobju postanemo najboljši prijatelji in to ostanemo za vedno, čeprav se ne vidimo več toliko, ko se vaje končajo. Z Leo sem do zdaj samo snemal, na odru bova skupaj stala prvič in tekom vaj sva se imela krasno. Moje spoštovanje do nje se je poglobilo, je izjemno zabavna oseba in fantastična soigralka.

Lea: Take predstave so za igralca po mojem mnenju zagotovo prednost. Lahko je ravno zato celoten proces morda zahtevnejši, saj se ne moreš nikamor skriti in je vse na nek način odvisno od tebe. Je pa prisotnost in neprestana koncentracija, ki je za to potrebna, po mojem mnenju neprecenljiva. V večjih kolektivih so druge prednosti, inspiracija in učenje od soigralcev morda, vendar pa sva se z Domnom super ujela in nasploh je bila celotna ekipa tako prijetna, da bi proces takoj ponovila, če bi lahko.

V predstavi Preblizu raziskujeta lastnosti zelo tesnega odnosa ter iščeta mejo med tem, kdaj je zveza zdrava in kdaj si par pride – preblizu. Kaj sta ugotovila?

Lea: Uf, ne vem, če sem kaj ugotovila (nasmeh). Kvečjemu to, da še manj vem o definiciji zdravega odnosa (nasmeh).
Mislim, da je vsak odnos lahko po svoje nezdrav in nosi svoje patologije. Mislim, da je, ko si si z nekom tako zelo blizu, to neizogibno. In da je vse skupaj le vprašanje meja – če gre seveda za nasilje, odvisnost itd., je to druga zgodba. Če pa govorimo o tem, kako vzeti človeka celega, kakršen je, in biti ter tudi ostati v odnosu z njim, torej v dobrem in v slabem, z vsem, kar je, potem je lahko prav pojem "preblizu" pogoj za rast in razvoj posameznika znotraj globin tega odnosa.

Domen: Jaz sem predvsem spoznal, da imam enaka vprašanja, želje in občutke kot protagonista v predstavi. V vsakem od njiju se najdem in to me na nek način pomirja, mislim da bodo to tudi gledalci ugotovili in doživeli. Njune besede so moje misli.

Popolnost je relativna pa vendar, kakšen je po vajinem mnenju popoln partnerski odnos?

Domen: Pošten, veliko pogovarjanja, predvsem takrat, ko se nočeš, veliko radovednega raziskovanja in dovolj svobode za vsakega izmed njiju.

Lea: Popoln partnerski odnos je po mojem mnenju odnos, ki se zaveda, da ni popoln, temelji pa na medsebojnem zaupanju, spoštovanju, iskrenosti, prijateljstvu, privlačnosti, in najpomembnejše – odločitvi. Če pa skozi odnos uspeta dva posameznika najti še skupni jezik za komunikacijo, pa toliko bolje (nasmeh).

Za potrebe predstave sta osvajala tudi tehnike akro joge. Sta se prvič soočala s to vejo joge? Kako vama je šlo?

Lea: Sama sem se prvič srečala s to vejo joge in moram reči, da mi je bila kar velik izziv. Imela sva super koreografinjo in svetovalko giba Tajdo Podobnik, brez katere ne bi tako napredovala, kot sva. Zato hvala Tajdi (nasmeh).

Domen: Ja, prvič in bilo je res zabavno. Joge še nisem delal tako redno kot zadnje dva meseca, akro joga je pa sploh bila dober izziv za naju oba. Zahteva vse, kar zahteva odnos: moč, mir in dihanje.

Trenutne razmere omejujejo gibanje in življenje. Kako je videti vajin mehurček, kokon?

Domen: Cankarjev dom, Valičev dom, Cankarjev dom, Valičev dom ...

Lea: Moj mehurček je moj dom ali pa pobeg v naravo. Predvsem preživljanje časa z ljudmi, ki jih imam rada in s svojim kužkom. In pa gledanje filmov in serij, tja se rada zatečem, ko ne prenesem sveta takšnega, kakršen je. 

Ustvarjalci bodo skupaj z ekipo Cankarjevega doma predstavo posneli in jo premierno predvajali 31. marca 2021 ob 20. uri. Posnetek bo na ogled do 1. aprila do 24. ure. Predstava bo prilagojena za male ekrane in bo nekakšen gledališki film, v katerem oba igralca neposredno nagovarjata občinstvo, ki ima možnost iz svoje dnevne sobe pokukati v njuno spalnico.