Lara Jankovič: Ženske se moramo začeti zavedati, da nismo kos mesa

Lara Jankovič se je zopet znašla sama na odru. Igralka se po nekaj odmevnih samostojnih projektih: Piaf, Vivi, Coco Chanel, Pesem za Laro vrača z monokomedijo Balkan Bluz Kabaret. "Balkan Bluz Kabaret je hommage gledališču, gledališki umetnosti in kulturi nasploh. Monopredstave, naj si gre za komedijo ali dramo, niti najmanj niso enostaven žanr, kot morda navzven izgleda. Napolniti oder, na katerem stojiš v glavnem sam, za uro in več je umetnost in velik izziv. Posebej zato, ker sama dajem prednost visoki kakovosti performansa. Resda je produkcijsko monopredstava najbolj dostopna, saj ni kompleksnih odnosov z drugimi izvajalci na odru. Tokrat sem si spet zastavila ogromno in še več, saj nastopim tako v vlogi glavne igralke kot v vlogi producentke, ne v predstavi, ampak zares, ki na koncu o vsem tudi odloča," je povedala igralka, ki pravi, da je organizacijsko žilico dobila po očetu.

Igralka s svojimi predstavami navdušuje gledalce. "Izgleda, da so moje monopredstave vedno ob pravem času na pravem mestu, saj jih publika zelo lepo sprejme. Za Edith Piaf sem prejela dve mednarodni nagradi, Pesem za Laro s ponovitvami, tudi v tujini, še kar ne pojenja. Dobivamo stoječe ovacije, glasne aplavze in vzklikanja, kar je zame največja nagrada in kar me vsakič požene, da grem delat naslednjo," nam je zaupala. 

Glavni figuri, divi balkanskih korenin, se na odru pridruži mladi pianist Samo Hude. "Že na prvem izvedbenem sestanku smo se pogovarjale, naj bo v predstavi čimveč tematik, ki se nam dogajajo v vsakdanjem življenju. Medgeneracijski odnos je definitivno ena izmed pomembnejših in razlike med nami, ki jih prinaša starost. Mladi pianist vstopi v predstavo brez večjih življenjskih izkušenj, zelen in nadebuden, a naiven in neroden, kar je za glavno protagonistko kot igralko v zrelih letih frustrirajoče," je dejala in dodala: "Midva sva dejansko 30 let narazen, a z najinim odnosom dokaževa, da različne generacije lahko skupaj delujemo in sobivamo."

Pri monokomediji je sodelovala s številnimi znanimi Slovenci. "Poleg našega pianista iz berlinske akademije Sama Hudeta, ki igra med predstavo, sta tukaj še glasovno odlično doprinesla Gojmir Lešnjak Gojc v vlogi inspicienta, tehnika Pavleta in Lucija Čirović v svoji znameniti vlogi čistilke Fate. Za odrski gib je poskrbel izjemen koreograf Miha Krušič, ki najbolj pozna mojo plesno in gledališko držo, ko oblikujem lik," je razkrila. Pri predstavi sodeluje tudi z Jero Ivanc. "Jera je neznansko duhovita oseba, inteligentna in globoka, ki se je takoj našla v zamisli za ta naš balkanski kabaret. Sedaj se nas je celo že prijel slogan "Ajmo, žene", saj je združena ženska energija v dobrem naredila super gledališki projekt. Med samim nastajanjem smo se neskončno zabavale in verjamem, da bo ta val sproščenosti ujel tudi publiko. Smo pravi 'dream team', s katerim se je celo pianist super ujel," je dejala.

Njeno občinstvo ji vedno znova pove, da si jo med predstavo želijo slišati tudi peti, tega ne bo manjkalo tudi tokrat. "To je specialnost v vseh mojih monopredstavah, da pojem slovensko, ker rada približam ljudem zgodbo tudi skozi pesem. Zato so pesmi skrbno izbrane, da pripovedujejo zgodbo naprej, namesto da govorim, zapojem. Ti songi so moja poetika, s katero približamo zgodbo ljudem. Nimam težav s preklapljanjem med govorom in petjem, kot tudi ne med dialekti, kar sem demonstrirala v predstavi 'Poredna Vivi', saj je vse stvar vaje in drila. Ok. Nekaj je tudi talenta."

Lara Jankovič v svojih predstavah odpira tabu tematike. "Res je, lotim se vprašanja ženske kot estetskega spola, ki je pogosto le kos mesa. Zakaj mora ženska za svojo vrednost delati lepotne operacije, zakaj moramo biti vse suhe in popolne? So igralci, ki se zelo grdo starajo, pa še vedno igrajo celo na kameri in nihče od njih ne zahteva lepotne preobrazbe. Muči me, ker se zavedam, da imamo ženske same pri tem levji delež. Mlajše kolegice povedo, da hodijo na posege, sicer ne bodo dobile nobene vloge več. In potem gre v drugo skrajnost, ko so vse iste, tako zbotoksirane, negibljive in plastične, da jih tudi že zavračajo. Halo? Ženske se moramo začeti zavedati, da nismo kos mesa," je dejala.

Igralka si želi, da občinstvo dvorane zapušča oplemeniteno z razširjenim pogledom na svet. "Monokomedija je vsekakor namenjena tudi osveščanju o priložnostih in zadregah, ki se nas dotikajo kot moške in ženske. Zakaj je za žensko vedno manj vlog, zakaj smo za svoje delo še vedno manj plačane, zakaj so ženske v menopavzi problem, zakaj so pri poklicih še vedno generični nazivi v moškem spolu ... Patriarhalna družba je še vedno naša sedanjost, kjer si je moški spol podredil ženskega. Ženske, ker rojevajo, bi po mojem morale prejemati celo več. Ko otrok zboli v vrtcu, koga najprej pokličejo, kdo mora ostati doma in vzeti bolniško ali na svobodi celo žrtvovati zaslužek," nam je povedala in dodala: "Pred nastajanjem monokomedije me je neprestano intrigirala želja, da mora navkljub lahkotnemu žanru dati neko globlje sporočilo. Ne da publika pride v dvorano, se eno uro in pol reži, potem pa odide prazna. Predstava mora pustiti sled, o kateri razmišljaš tudi kasneje, takšno, ki jo vzameš sabo domov."