Kakšno je življenje Klemna Janežiča po usodnem Martinu Rozmanu?

Marsikateri gledalec si bo Klemna Janežiča, člana ansambla SNG Drama Ljubljana, za vedno zapomnil po njegovi televizijski vlogi usodnega Martina Rozmana v slovenski seriji Usodno vino, ki se je lani junija po štirih sezonah poslovila s TV zaslonov. Klemna sicer ne vidimo več tako pogosto na televiziji, a to ne pomeni, da počiva na lovorikah. Trenutno je močno upet v gledališče. Gledališko sezono v SNG Drama je začel s premiero Županove Micke septembra lani, od 20. januarja letos pa ga na velikem odru Drame lahko vidimo v Tavčarjevi Visoški kroniki, kjer igrajo še Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Aljaž Jovanović in Janez Škof.

Študij predstave Visoška kronika, katere režiser je večkrat nagrajeni Jernej Lorenci, je trajal dva meseca. Ravno v tem času jih je močno zaznamovala tragična smrt njihovega igralskega kolega Jerneja Šugmana, s katerim je Klemen pred leti nastopal v predstavah Kaligula in Rihard III. + II. ''Mislim, da nas je Jernejeva smrt še dodatno združila. Vsi v ekipi Visoške kronike smo si bili z njim zelo blizu. Tamara je bila njegova študentka na AGRFT, Nina, Aljaž in Janez so z Jernejem ogromno igrali. Lorenci je bil Šugmanov somentor, zaporedoma sta skupaj naredila kar nekaj predstav. Šugmanova smrt nas je zelo prizadela,'' pove Klemen, ki je prvič imel priložnost delati z izjemnim gledališkim mojstrom Lorencijem.

''Moram reči, da imam kar srečo, saj me vedno spremlja dobra ekipa. Celoten proces študija je bil res nekaj posebnega. Že Jernejev način, kako pristopi k vsakemu posamezniku v ekipi – od igralcev do šepetalke – vsi smo bili del ekipe. Ko smo se sprehajali skozi knjigo, ki spremlja slehernega človeka Izidorja in njegove težave, smo jih poskušali razumeti. To je bilo glavno vodilo. Mi ne moremo nekoga popolnoma razumeti, ki je napisan kot nek lik, kot tudi na primer sočloveka ne … ker se ne moreš popolnoma postaviti v njegovo kožo, lahko pa ga poskušaš razumeti. In poskušaš poustvariti njegovo zgodbo. To smo mi počeli. Odlična zgodba, dobro napisana, jezik je zelo lep. Tavčar je neverjetna osebnost, zelo zanimiv človek,'' meni Klemen.

Igralci Visoške kronike so si med seboj delili tudi veliko osebnih zgodb in ekipa je postala kot ena družina. ''Prednost je delati tako z malo kot veliko igralsko zasedbo. Mala ekipa prinese to, da se lahko dogajajo intimne stvari, intimno ozračje. Večje pa prinesejo druge stvari. Vesel sem, da je bila ekipa takšna, kot je bila.''

Če bi Klemna zdaj srečali na ulici in bi ga vprašali, kakšno je življenje po Martinu Rozmanu, bi bil njegov odgovor sledeč: ''Tak projekt kot je Usodno vino, prinese določeno prepoznavnost oziroma predvsem to neko zavedanje ljudi, da obstajaš. Vsak projekt tudi v gledališču nam igralcem prinese nekaj. Se pravi, da je bilo življenje pred Visoško kroniko in po njej. Človek se spreminja, igralec se spreminja. Rasteš in padeš. Ali pa imaš krizni projekt, pa potem dober projekt. In so skozi valovi, ker je to tak dinamičen poklic. Življenje po Usodnem vinu ni nič kaj manj napeto (smeh). Malo bolj sem se usmeril v gledališče. Ob tem se ukvarjam še z montažo Torza, ker bomo naredili film. Rekel bi, da bom imel več časa kot takrat, ko sem snemal serijo, ker takrat ga je bilo res manj, ampak si znam nekako tudi to zapolnit. Drugače pa pogrešam predvsem ekipo, s katero sem delal,'' pove Klemen, ki priznava, da se je evforija polegla: ''Načeloma se je umirilo in je tudi prav tako. Zdaj so drugi na vrsti (nasmeh).''

Pri televiziji je nekako tako, da igralec pride v gledalčevo dnevno sobo, pri gledališču mora pa gledalec priti v njihovo dnevno sobo.

''Zelo rad bi videl, da se več hodi v gledališče. Ker je Visoška kronika dolga 3 ure in 40 minut s pavzo, je to že problem. In zdaj, kaj je to sporočilo mladim? Film se lahko gleda tri ure, v gledališče pa raje ne bomo hodili. Verjamem, da koncentracija pade. Nič hudega. Tudi nam na odru pade. Ampak skupaj se nekaj zgodi. Po tej predstavi na koncu, pa ne samo zaradi dolžine, ampak ker mi res iskreno damo vse od sebe, slišiš iz publike res zelo lepe vzklike in to tudi od mladih. Zelo lepe stvari in želel bi si, da je več drznosti v tem. Da se več zaupa mladim. Da imajo koncentracijo. Da se jim naloži več odgovornosti. Gledališče ni film, ki je zaključena enota. Gledališče je vsak dan, je dnevna forma. Publika je vedno drugačna, mi smo drugačni in tukaj nekje je treba najti skupno energijo.''

Klemen je sprejel povabilo Javnega Sklada Republike Slovenije za Kulturne Dejavnosti (JSKD) in letos postal ambasador ljubiteljske kulture. Urška Bittner Pipan je vodja projekta teden ljubiteljske kulture, ki se začne 10. maja in v okviru katerega bo potekalo več kot 1.000 prireditev po Sloveniji. Klemnova naloga kot ambasador pa je, da čim bolj ozavešča pomembnost kulture.

28-letni zelenooki igralec trenutno nastopa tudi v Linhartovi Županovi Micki, ki bo ta vikend doživela že 50. ponovitev. Eno uro dolga komedija je pravi magnet za gledalce, saj je imela v zadnjih mesecih tudi lepo število gostovanj po Sloveniji, ki pa znajo biti za igralce včasih tudi naporna. Nekatera trajajo tudi po več dni, ko se gre v tujino.

''Gostovanja so meni težka predvsem, ker vzamejo veliko več časa. Ob pol petih popoldne se usedemo na avtobus in recimo ob pol polnoči pridemo domov. In to je bilo v zadnjih mesecih kar pogosto. Super je, ker je vedno različna publika in se vzpostavi posebna energija, ki se ponese tudi na oder. In to je zdaj, ko nimam še družine, v redu. Ko se pogovarjam z igralci, ki pa že imajo otroke, je pa to drugo. Se pravi od desetih do dveh imaš vaje, prideš domov za kratek čas in ob pol petih spet greš in te do pol polnoči ni. In zdaj ti to usklajuj … Ampak to je pa pač poklic, tak kot je.''

No, vsekakor bo tudi za družino prišel pravi čas. Klemna najprej čaka poroka. S svojo zaročenko Nino Ivanišin se Klemen ne dopolnjuje samo v zasebnem življenju, ampak sta tudi odličen igralski tandem na gledaliških odrih, kar sta dokazala v najnovejši predstavi Demian, novomeškega gledališča Anton Podbevšek teater. Po motivih istoimenskega romana nemško-švicarskega književnika in nobelovca Hermanna Hesseja jo je režirala Jana Menger. Roman tematizira obdobje odraščanja v ekstremnem času vojne, hkrati pa sledi intimni zgodbi odraščajočega mladeniča, v kateri se prepleta stvarnost telesnega, duševnega in mističnega.

''Zgodba govori o odraščanju enega fanta, ki spozna starejšega fanta Demiana. Slednji ga v bistvu nekako uči, a je res zgodba, ki ti jo nekdo pove možna samo tako, kot jo je nekdo povedal. In kako moraš postat ti sam svoj sodnik, da veš kaj je prepovedano, kaj ne. Ker sistemi sveta so tako nastavljeni, da nekdo lahko naredi največjo krajo, pa v sistemu ni tat. Kar mi zelo dobro poznamo, a ne. Nekdo pa lahko naredi nič hujšega, pa postane najhujši zločinec,'' za konec še pove o predstavi, ki se lahko pohvali tudi z izjemnimi vizualnimi efekti.