Jure Lesar – tu in zdaj s tretjim albumom

Na albumu Tu in zdaj ostajaš neutrudni opazovalec življenja, hkrati pa nostalgičen, rokersko všečen in speven?

Čeprav večina misli, da je moj idol Bob Dylan, lahko rečem, da mi je bližje Lou Reed ali Ray Davies iz The Kinks. Sicer pa name vpliva predvsem to, kar je okoli mene, ljudje in okolica. Skušam iti v sebe in izraziti sebe, kolikor lahko.

Jure s prijatelji je nekdaj drugega kot Jure na odru, smo slišali – se pravi je zate oder, glasba, neke vrste eskapizem, pobeg iz dnevnega življenja, zakaj to potrebuješ?

Pustim vsakdanjega Jureta doma, da, vedno je v nas več oseb in vsako nagovarjamo drugače. Tako pa je tudi na odru, saj sem drugačen kot s prijateljem na kavi. Nekatere stvari bi najbrž zvenele v pogovoru čudno, zato jih je lažje povedati v pesmih, ki zvenijo boljše ob spremljavi glasbe. Tudi drugače je, ko si na odru in te intrigirajo drugačne stvari kot doma ali na kavi.

Zdi se, da pesmi in besedila interpretiraš na nevsiljiv način, hkrati pa si prepričljiv, da ti ljudje prisluhnejo ...

Trudim se, ker si želim biti v pesmih prepričljivejši, ker vem, kako je, če narediš nekaj napol, da nerazločno poješ, narediš nepopolno. Kar te kasneje začne motiti, recimo ko sem začel z Eskobars. Ali obratno. Ko pesem začutiš šele kasneje in pesem še vedno stoji in si vesel, da si jo napisal.

Kaj pa ti dajo same izkušnje in "know how", kar se tiče pisanja pesmi?

Točno veš, kdaj se začneš ponavljati, kar seveda ni dobro. Moraš ustvariti dosti slabih pesmi, da potem veš, kaj je dobro in kaj ne, treniraš. Sem pa pred leti, ko sem delal album Zemljin sin, takoj želel narediti najboljšo pesem, za kar sem potreboval dve leti. Spisal sem tri zvezke, šel sem z glavo skozi zid in potem so se pesmi kar usule. Po dveh letih sicer padeš v dvome, ali to sploh še znaš. Dvomi so sicer prisotni ves čas, kar pa pomeni, da vedno lahko narediš še boljše, kar je dobro.

Nekdo je zapisal, da je album "pot v zrelost, kot povratek domov k družinskim vrednotam" ... Si odrasel, postal bolj življenjski, zrel, kako to občutiš?

Album se konča tako, da grem domov, tja, kjer sem doma, v okolje, kjer sem odraščal, vas pri Kočevju, seveda v metaforičnem smislu, v pesmi Prihajajo odhajajo. To je hiša, v kateri so živele tri sestre, mama in dve teti. Ženske tako poskušam razumeti, saj veliko izveš o njih, če odraščaš v taki družbi. Ženske so bolj odprte, veliko stvari kanalizirajo, tudi sam odpiram sebe na podoben način, v tem pogledu sem ženski tip.

Za tabo je petnajst let glasbe, šest let samostojne kariere, devet let pa prej z Eskobars, imaš pa tudi novo zasedbo – Krila ptice ...

Z Eskobars sem posnel dva albuma, zdaj pa je pred nami moja tretja samostojna plošča. Krila ptice pa so poleg mene še Jan Fanedl, Matic Isovski, Gašper Peršl in Timotej Majer. Z njimi sem precej bolj povezan, se mi zdi. Sam naredim aranžma v glavi ter povem, kaj naj nekdo igra. Razlika od prej pa je ta, da mi zdaj bend daje primeren odziv v glasbenem smislu, prej sem bil bolj "kontrol frik", z ekipo zares lahko ustvarjam in mi ni treba več vsega delati sam, saj bolj zaupam ljudem okoli sebe.

Menda so pesmi za tretji album nastale že pred izdajo drugega albuma, si potem vse začel znova, kako je bilo s tem, producent je bil sicer Žare Pak?

S prejšnjim bendom smo začeli snemati že med korona časom, a nismo uspeli narediti, kot bi bilo treba, čeprav smo se hoteli zabavati. Vse, kar smo od tega ohranili, je bila ena odigrana klaviatura Denisa Horvata. Žare Pak pa je prišel kasneje, v Prekmurju smo potem posneli nekaj na vrtu v Markovcih, kjer je bil lep "happening" in je nastalo nekaj zanimivega, pesem Tu in zdaj z Vladom Kreslinom. Vlado me pozna, mojo babico, govori o stvareh, ki so mu blizu in rad sodeluje z mladimi. Ideja pa je bila pravzaprav Denisova. Po tej epizodi sem si zaželel sodelovanja z Žaretom, kar smo potem tudi storili. Jaz sem ga kar nekako razbremenil, saj vsi od njega pričakujejo, da bo naredil hit(e) ...

Žare menda bolj spodbuja k intuiciji kot pa k razmišljanju?

Ima prav, saj je razmišljanje največji sovražnik kreativnosti. Včasih pa je tudi znanje lahko sovražnik, tako da je dobro spustiti tudi koga drugega na tvoj instrument ali kaj podobnega, da lahko dobiš še kakšen nov pogled na vse skupaj.

Načrti za naprej?

Najprej se želim jutri zbuditi, potem pa bomo videli. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, vsi imamo neke načrte. Mike Tyson je rekel: vsi imajo nek načrt, dokler ne dobijo na g**ec! Načrti so lahko varljivi, saj nanje lahko vpliva usoda. Imam že material za novo ploščo, zato bom razmišljal v tem smislu, čeprav ustvarjalnosti ne moreš prisiliti. Potrebuješ določen trenutek, emocijo in tako nastane pesem. Pesmi so od vseh nas, ljudje pa jih naredijo.