'Igrati pred gledalci je kot neka nova, sveža zaljubljenost'

''Igrati pred gledalci je na nek način kot nova, sveža zaljubljenost, ko se spomniš občutkov in metuljčkov v trebuhu, ampak nekako je tako vsakič, ko se znova zgodi. Mogoče si nihče izmed nas ni predstavljal, da bomo imeli tako dolg premor od te zaljubljenosti, ampak to, da se je to zgodilo danes, s to predstavo, ki je praktično doživela premiero, je neverjetno. In občutek je bil … nekaj je bilo prav. Po enem letu je bilo tako, kot mora biti … na odru. Tudi videoprenos absolutno podpiram, ta razvoj omogoča neko obliko gledališča, vsekakor pa ni to tista prava gledališka pot,'' je svoje misli takoj po predstavi za 24ur.com strnil Klemen Janežič, ki je že komaj čakal tisti pristni stik s publiko.

Njegov soigralec Nejc Cijan Garlatti, ki v predstavi Mati igra eno od glavnih vlog, sina Leona Jeguljevskija, meni, da je za gledališče ključna prisotnost gledalcev: ''Brez gledalca ni zares gledališča, ne more se zgoditi gledališče. Gledališče se vedno dogaja, ko si delimo trenutek in prostor. Danes je bilo to spet po dolgem času mogoče in na začetku predstave, med nagovorom, ko je publika zaploskala potrditvi tega trenutka, sem začutil, da smo zdaj po dolgem času spet skupaj. Na nek način smo pravzaprav nebogljeni – tako pomembno je, da se danes znova začne zgodba gledališča in ne samo predstave, od katere gledalca ločujeta zaslon in kamera.''

Polne dvorane, ki je bila zaradi ukrepov polovično zasedena in je sprejela 200 gledalcev, se je iskreno razveselila tudi igralka Maša Derganc, ki jo lahko tokrat vidite v vlogi vdane zaročenke Zofie.

''Seveda je bilo danes to nekaj izjemno lepega, predvsem zato, ker sedem mesecev nisem igrala pred publiko. Vsi pa vemo, da je teater za to, da se igra v živo in da imamo stik s publiko. Neverjetno pa je tudi to, kako dojamemo pomen tega šele takrat, ko to izgubimo. Iz tega sem se naučila, da moram biti hvaležna za vsak večer, ko je pred mano publika, in upam, da se to ne bo končalo ter da bomo lahko predstave nemoteno igrali še naprej.''

Čeprav je aplavz za marsikoga neke vrste nagrada, potrditev za dobro opravljeno delo, pa je za igralce mnogo več kot to. "Mogoče si ljudje predstavljajo, da nam aplavz pomeni le, da ti nekdo ploska, češ da si nekaj dobro naredil. Aplavz je veliko več kot to. To je neka energija, ki se sproži, nek odziv gledalcev na notranji vzgib, ki se kaže s tem ploskom, udarcem rok, ampak ta aplavz je šel nocoj dvosmerno, v bistvu je bila to dvosmerna ulica: igralci smo ploskali gledalcem in obratno. Že na začetku predstave smo dobili aplavz, ker je bilo že to, da smo bili skupaj ter si delili ta prostor in energijo, za vse nas nekaj posebnega. Močno upam, da ostane tako, oziroma se veselim še bolj polnih gledališč," pove Klemen, ki ga v tej sezoni lahko ujamete tudi v predstavi Učinek.

Navdušenje gledalcev pa je po več kot sedmih mesecih zelo osrečilo tudi Mašo: ''Aplavz je bil danes še posebej čudovit, seveda, glede na to, da ga sedem mesecev ni bilo. Dvorana je bila polovično zasedena, ampak pri aplavzu se to ni poznalo. Bilo je prekrasno in upam, da se ne bo končalo ter da dvorane kmalu ne bodo le polovično zasedene, ampak da bo lahko zaseden vsak sedež. Upam, da se bomo držali vseh priporočil in da bomo to epidemijo končno lahko zaključili."

Za konec pa Nejc še doda: ''Aplavz je po navadi nekaj, kar predstavo zaključi. Danes se mi je zdelo, da je ravno obratno, da je klic k še ponovnemu srečanju – tako ko si dva rečeta 'čao' in ne 'adijo'.''  

Prva slovenska uprizoritev izrazito večplastne igre Mati znamenitega poljskega pisatelja, slikarja in filozofa Stanisława Ignacyja Witkiewicza, ki ga slovensko občinstvo že pozna kot avtorja Ponorele lokomotive, v režiji Juša Zidarja nadaljuje gledališko sezono 2020/21 na velikem odru SNG Drama Ljubljana. Drama Mati je eno od Witkiewiczevih najintimnejših, avtorefleksivnih in zunaj Poljske najpogosteje uprizarjanih del, ki ga primerjajo tudi z Ibsenovimi Strahovi. V prvi slovenski uprizoritvi igrajo Silva Čušin, Nejc Cijan Garlatti, Maša Derganc, Zvone Hribar, Timon Šturbej, Barbara Cerar in Klemen Janežič.

Mati je družinska drama o zapletenem odnosu med ostarelo, ovdovelo in obubožano aristokratko Janino Jeguljevsko (Silva Čušin) in njenim sinom Leonom Jeguljevskim (Nejc Cijan Garlatti), mladim idealistom in ambicioznim mislecem, ki spozna, da se je človeštvo znašlo na robu propada. Leon je utopist z jasno idejo, zaveda se problema današnjega sveta in prepričan je, da lahko kot posameznik s svojim intelektom ustavi ta propad in dokončno katastrofo. Verjame, da je prav on poklican, da s pomočjo svojih filozofskih konceptov odreši svet, pri tem pa mirno dovoli, da ga mati vzdržuje z ročnimi deli, ki ji močno načenjajo vid. Ironijo tega razmerja stopnjuje zapletena psihološka razsežnost odnosa med sinom in materjo. Ko se sin s pomočjo vdane zaročenke (igra jo Maša Derganc) odloči za javno delovanje, se ta groteskna družinska drama preseli na polje političnega.